zagotovijo denar za preživetje. Njegovo palačo v Mandalaju so zasedli britanski in indijski oficirji, njegova zlata krona z diamanti in rubini pa je končala v zakladnici takratne britanske kraljice Viktorije. Britanci so še nekaj let izvajali brutalno oblast nad preprostim burmanskim ljudstvom in gorskimi plemeni s severa. Na vsak znak upora ali že samo nestrinjanja so reagirali surovo in v tem času pobili neznano število Burmancev. Kljub temu, da je bila dežela zdaj spet združena, za Angleže Burma nikdar ni bila kaj več kot kos rodovitne zemlje v Aziji. Nanjo so kot na deželo barbarov gledali z zaničevanjem in s kolonialno vzvišenostjo do vsega, kar je prihajalo z vzhoda. Burma, kot so deželi nadeli uradno ime, je postala le nepomemben del Britanske Indije. Za Burmance je bilo to še toliko bolj ponižujoče, saj so tudi sami svojo kulturo smatrali za naprednejšo od indijske. Zdaj pa so Indijci, skupaj z belim človekom, nenadoma preplavili deželo, domače kmete pa izkoriščali po vzoru svojih angleških gospodarjev. Indijci so postali lastniki najrodovitnejše zemlje na jugu in ob obali ter do leta 1930 v Jangunu predstavljali večino prebivalstva. Kljub temu pa Burmancem nikdar ni bilo lahko vladati. V Burmi se je zgodilo največ umorov in ropov v vseh kolonialnih deželah pod britansko krono, kar je bil eden od razlogov, da so Angleži poleg železnice in nekaj šol v Burmi zgradili tudi največji zapor v svojem imperiju. Storili pa so še nekaj, kar je Burmance za vedno razdvojilo. In ko duh uide iz steklenice, ga je težko spraviti nazaj. Angleži so v času svoje stoletne vladavine zatirali predvsem večinsko ljudstvo Bamar, ki je živelo na jugu dežele. Gorska plemena Činov, Kačinov, Šanov, Kajinov in Kajajev na severu pa