Althusser je šolo brez pomisleka uvrstil med »ideološke aparate države« kot (takrat še) državno institucijo, v kateri se zagotavlja reprodukcija produkcijskih razmerij: »Z drugimi besedami, šola (…) uči 'spretnosti', toda v oblikah, ki zagotavljajo podrejanje vladajoči ideologiji ali pa obvladovanje njenega 'prakticiranja'.« V pogojih kapitalističnega produkcijskega načina in socialne države, ki ju je analiziral Althusser, otroci in mladina postajajo delovna sila tako skozi učenje tehničnih veščin in spretnosti, ki jih bodo potrebovali kasneje, ko vstopijo v delovna razmerja, kot tudi prek sprejemanja idej, ki samo vstopanje in produkcijski način legitimirajo, prikazujejo kot naraven, razumen in nujen. Toda danes se zdi, da je odnos med državo in gospodarstvom, pravzaprav med politiko in ekonomijo nasploh, postal mnogo bolj laksen, tako rekoč »sproščen«. In kot je moč videti ob sodobnih reformah, so se učinki te dozdevne sproščenosti že posrečili prikrasti tudi v šolski čas-prostor.