nekako ne more biti razlog za odpoved tako pomembnega sredstva. Prav tako me ne prepričajo argumenti, da med pogajanji poleg protiletalskih raket, strateških transportnih letal in ladje od države, ki ima enega največjih vojaško – industrijski kompleksov, ni bilo moč pridobiti, še posebej, ker so mnoge države že kupile opremo in oborožitev v podobnih poravnavah za klirinški dolg. Še bolj pa je vizija razvoja SV nenavadna z vidika razvoja rodov, kjer je donedavno še veljalo, da teh v novem konceptu projekcije sile ne potrebujemo. Kako zgrešena je bila ta vizija, ki pa je imela zelo negativne učinke na razvoj rodovnih enot, postaja vse bolj očitno. Med negativnimi posledicami izstopa kadrovski kanibalizem, ki je mnogim rodovnim enotam onemogočil tudi minimalno potrebno kadrovsko reprodukcijo, kar nas je pripeljalo do točke, ko so določeni strokovni profili ali kompetence, po starem bi rekli »VEDi« pred izginotjem. Pri tem naj jasno poudarim, da je rodove morda proračunsko in javnomnenjsko všečno opuščati, vendar se je pri tem potrebno zavedati, da so stroški ponovne vzpostavitve razpuščenega roda dokazano neprimerljivo večji, kot pa je aktualni javnofinančni prihranek. Primer kanadskih tankovskih enot, kjer je bil javnofinančni dobiček ob ukinitvi desetkrat manjši od stroškov njihove ponovne vzpostavitve. Zato je potrebno v SV prenehati s prakso doseganje obljub do Nata ne glede na ceno. Vzpostaviti je potrebno sistem napotitev v operacije v tujini, ki ne bo preobremenjeval enot prve brigade in hkrati ne bo kadrovsko kanibaliziral rodovnih enot SV. To z drugimi besedami pomeni, da težišče razvoja lahko ostane na enotah prve brigade, vendar je potrebno pri tem enotam dvainsedemdesete brigade omogočiti, da ohranjajo potrebna strokovna jedra, ki zagotavljajo reprodukcijo znanja, njegovo nadgradnjo in zmogljivosti za usposabljanje novih kadrov. Tega v tem trenutku žal nismo zagotovili in zaradi česar bomo imeli, če že nimamo težav tudi v enotah prve brigade. Pri tem pa nam ni potrebno odkrivati tople vode, ampak se ozrimo po svoji polpretekli zgodovini osamosvojitvene vojne, ko smo nekaj podobnega že storili. Zato je skrajni čas, da se začnemo učiti iz lastnih in tujih izkušenj, saj je to najcenejša oblika učenja. Še posebej, ker poznavajoč pripadnike SV, vem, da imamo tako potrebno zanje, kakor tudi voljo, da tako tudi storimo. Klemen Grošelj Posnetki: Boštjan Močnik, arhiv SV, arhiv Uredništva