Vprašanje pa je seveda, zakaj je Zagreb predlagal razvojačenje Bosne, če je bilo že vnaprej jasno, da je za uveljavitev takšnega predloga bolj malo možnosti. Morda je hotel s sebe odvrniti pozornost tako, da bi opozoril na nov problem v sosednji državi. Toda bolj verjetno je, da gre za resnejšo in dolgoročnejšo strateško zadevo. Predlaganje kaj takega v sedanjih okoliščinah, še posebno pa potem, ko se je na teh območjih marsikaj zgodilo, je dokaz negotovosti, morda celo strahu, da bi utegnila Bosna prej ali slej, če se bo postavila na noge, postati sosedom, predvsem Hrvaški, tudi grožnja. Zaradi pravila, da tisti, ki drugemu ne zagotavlja integritete, posledično načenja vprašanje integritete svoje lastne države. Nekako tako bi lahko razumeli tudi nedavno zagrebško trditev, ki pa so jo Američani pozneje zanikali, da je namestitev dveh Natovih postojank na Hrvaškem, v Zadru in Slavonskem Brodu, skorajda že zanesljiva. Njuna razmestitev in prepričanje, da države, kjer ima Nato svoje postojanke, ne bi smel nihče napasti, dajeta slutiti, da Zagreb ne izključuje Bosne kot možne napadalke v kakšni daljni prihodnosti.