žarske manjšine, ki je pod stalnim nedemokratičnim pritiskom vlad v Bukarešti in Bratislavi. Toda izboljšanje sodelovanja s sosedama je bil eden od osnovnih pogojev, ki sta ga Madžarski postavila Evropska unija in NATO ob procesu integracije. Budimpešta je morala prispevati svoj delež pri zagotavljanju miru v regiji. Vse te poteze in ukrepi so obrodili sadove, Madžarska postaja za zahod vedno bolj zanimiv partner, neposredno se je vključila v iskanje poti za stabilizacijo v tem delu Evrope. Leta 1995 je uspešno predsedovala Organizaciji za varnost in sodelovanje (OVSE), vključila se je v mirovne misije v nekdanji Jugoslaviji. Proces približevanja zahodu, ki na Madžarskem teče že nekaj časa, občasno deluje celo nasilno. Postal je osnovno geslo sedanje desno-sredinske vlade, ki očita prejšnji, da je bila preveč protekcionistična v gospodarstvu, zato želi zdaj premier Orban še bolj radikalne spremembe, več svobode v ekonomiji. Prav vsaka sled preteklega sistema mora izginiti. Madžarska se danes skupaj s Slovenijo, Poljsko, Češko, Estonijo in Ciprom ukvarja predvsem z vstopom v EU. Pogajanja so vstopila v tretjo fazo, veliko pa je še poglavij, kjer ne pod avstrijskim ne pod nemškim predsedstvom ni bilo mogoče doseči dogovora. To še posebej velja za področje telekomunikacij, tehnologije, industrijske politike, ribolova, zaščite potrošnikov, zunanje trgovine in zakonodaje, ki ureja delovanje družb in podjetij. Na Poljskem so šibka točka razmere v rudarstvu in težki industriji, s podobnimi težavami se ubadajo Čehi, Estonija se ukvarja z zaščito okolja. Na Madžarskem je eno najtežje rešljivih vprašanj problematika lastništva obdelovalnih kmetijskih površin, ki naj bi bile dosegljive tudi tujcem. Tudi na področju sociale je še veliko neznank. Gospodarstvo je zagotovo napredovalo, bančni sistem deluje, vlada je deležna pohval zahoda. Toda razmere, v katerih živi povprečen Madžar, zagotovo ne kažejo vsega doseženega. Narašča revščina, vedno več je brezdomcev, ki spijo kar po ulicah, v metroju in parkih. Veliko takih ljudi preživi samo zaradi prostovoljcev, ki na trgu Moskva brezplačno delijo enolončnico in kruh vedno daljšim vrstam čakajočih. Po ocenah Miklosa Vasarhelyja, razumnika in glasnika vlade, ki je leta 1956 doživela nasilni poseg Moskve, kar 50 odsotkov Madžarov že živi v revščini. Po raziskavi, ki jo je opravil UNICEF in ki daje zelo zaskrbljujočo sliko o razmerah, v katerih živijo otroci, je že ob spremembi političnega sistema v drugi polovici leta 1990, kar dve petini družin živelo v veliki materialni stiski, celo na robu preživetja. Ob materialnih težavah pa je v družinah vedno očitnejši problem porušenih odnosov med člani, kar se še posebej negativno kaže pri najmlajši generaciji. Vse bolj pereč je tudi položaj Romov, ki jih vladni ukrepi potiskajo vedno bolj na rob družbe. Vodijo na “lestvici” brezposel-