Niki je postajala vse bolj okrogla, nazadnje je bila že prava bunka. Nazadnje nekega dne ni ničesar jedla. Niti salame, ki jo sicer obožuje. Vedela sem, da bo prišlo na plan. In šesti čut me res ni varal. Zgodilo se je v soboto dopoldne, ko sem bila pri verouku. Zdaj mi je zelo žal, da nisem bila zraven. Mami je našla Niki vso premraženo tekati naokrog. Kajpada, iskala je pomoč! Kmalu po tem je mami zagledala v travi še tri premražene mladičke. Hitro jih je odnesla v uto na toplo, a žal prepozno. Dva mladička sta poginila. Eden takoj naslednjega dne, drugi pa naslednji dan. Ostal je torej le en mišek, ki pa se dobro drži in sem zato zelo vesela. Hkrati pa sem tudi malce žalostna. Veliko lepše bi bilo, če bi ostali vsi trije in bi se zdaj skupaj igrali. In Niki, kako srečna bi bila! A se ni izteklo. Vzrokov je lahko veliko, tista noč v vlažni travi, ali pa to, da je Niki še premlada, da nima dovolj mleka...