"Odprite vsa vrata, le odprite," je naglas rekla don1a Augusta, "jaz se ga nič ne bojim. Baldovina, odpri najprej glavna vrata in reci gospodu Albertu, naj vstopi." Sama pa se je odpravila v dnevno sobo, da bi tam pričakala sina; zanjo kot mater je bilo namreč bolj moteče, če je postopal po vogalih, da je zbujal pozornost sosedov in so se ti smejali njegovim objestnostim in kolcanju, grožnjam in zaganjanju v okoli stoječe, ki so vsakič v smehu odskočili na varno. Jose1 Cemi1 je pokukal iz prve sobe in zagledal strica z zelo zardelim obrazom; oči je imel rdeče prepredene z razdraženimi kačicami. Videl je, kako je veličastna prisebnost don1e Auguste počasi umirila strica Alberta. Augusta je sedla v velik naslanjač, prav tistega, v katerem je običajno prebirala vse časopise, ki so jih oglašali pred okni dnevne sobe; Alberto pa na majhen stol, in to razmerje med stoloma je vzpostavilo isto razmerje, ki je zavladalo med oblastnim tonom don1e Auguste in tiho, ponižno, bolj ponižano kot ponižno, navzočnostjo strica Alberta. Baldovina je medtem stekla nazaj v zadnjo sobo k Rialti, kjer naj bi obe počakali, da se poleže huda ura.