»Naslednje, česar se spominjam, je to, da mi je bilo nenadoma prijetno toplo: predtem me je nepopisno zeblo. Ko se mi je to zgodilo, sem bila pod vplivom anestetika, toda čeprav se je pisalo leto 1983, se vsega tako jasno spominjam, da ne morem verjeti, da je šlo za sanje ali halucinacije. Videla sem svetlo luč; bližala sem se ji in vse topleje mi je bilo. Čudovito je bilo. Luč je svetila s konca predora. Bila je podobna močni sončni svetlobi. Ko sem se ji približala, sem zagledala strica Billa, materinega brata, ki je stal tam in mi pomignil, naj se mu pridružim. Povedal mi je, da bo vse v redu in da je kraj, kamor sem namenjena, zelo prijeten. Bila sem mirna, zadovoljna, srečna, hkrati pa sem mu dopovedovala – zdelo se mi je, da sva se pogovarjala brez besed – da me je strah iti naprej. Povedal mi je, da je to moja odločitev, da se lahko odločim sama. V trenutku, ko je to izrekel, me je spet začelo zebsti, vse me je bolelo in bila sem jezna. Toplota, luč in stric so začeli bledeti in nazadnje, ko sem ga videla, mi je mahal. Slišala sem njegove besede, da ga bom spet videla, potem sem v prsih začutila silovito bolečino.«