Prvi koraki. Sicer še ni sama jedla in sedela, hodila in govorila, imela pa je odprte oči in si je stvari okrog sebe nenehno pozorno ogledovala. Da bi ji bilo prijetnejše, pa tudi zato da bi se spomnila življenja pred nesrečo, so ji od doma prinesli njenega medvedka in njeno skodelico, nad bolniško posteljo pa nalepili poster Jima Morrisona. "Mislim," se nasmehne Marina Novak, "da jo je prav Jim postavil na noge. Zaradi njega je prvič dvignila glavo." Decembra so jo poslali v Sočo. Tu je najprej spregovorila - "Bojan!" je rekla, ko je dan po božiču na vratih zagledala strica, ki ga ni pričakovala - naslednje poletje, julija, pa še shodila. "Za to je, kot otročiček, potrebovala leto dni," pravi mama Marina. Ob koncu tedna, ko je bila Dolores doma, sta vadili pisanje, na začetku velike tiskane črke: "Dala sem ji kos papirja, nanj je najprej narisala nekaj čačk." Poleti se je okrog hiše že vozila na triciklu, se sama obračala v postelji, hodila ob opori in govorila skoraj kot včasih. Marsikaj je bila pozabila, tega, kako rada bi bila medicinska sestra, pa ne. "Mama," je že v Soči vprašala Marino Novak, "bom še kdaj hodila v šolo?"