»Hodila sem po zasneženi stezici. Po vsakih nekaj metrih sem postala in prisluškovala,« je pred devetindvajsetimi leti reporterju Ediju Šelhausu svoje spomine na ta dogodek povedala Vlasta Sajovic. »Čeprav je bila noč, nisem bila nikoli brez skrbi, da ne bi nepričakovano naletela na sovražnika. Ko sem tako stala in oprezala, sem zagledala postavi, ki sta se mi približevali z nasprotne smeri. Zavpila sem: 'Stoj! Kdo je tam?' Moška sta obstala in dvignila roke. Eden od njiju je nato spregovoril v mešani srbohrvaščini in nemščini, da iščeta zvezo s partizani. Nisem jima zaupala, vedela sem, da gestapovci segajo po vseh mogočih sredstvih, zato sem jima ukazala, naj se obrneta in stopata pred menoj po stezi naprej. Opazila sem, da sta do kraja izčrpana in se komaj premikata. Odpeljala sem ju v hišo, kjer so se ponavadi ustavljali kurirji in obveščevalci. Takoj sem poskrbela, da sta se najedla in odpočila. Šele v svetli izbi sem videla, da sta oblečena v francoske uniforme. Starejši se je predstavil kot major francoske de Gaullove vojske Claude Chappey, drugi je bil podoficir Edmund Hofman. Čeprav sta mi kazala dokumente, jima nisem popolnoma zaupala.« Francoska letalca sta pristala pri Gradcu, nato pa sta sedem dni brez hrane iskala zvezo s partizani. Imela sta srečo, da ju je našla partizanka Vlasta, saj bi se čisto lahko tudi pripetilo, da bi ju našli Nemci. Hvaležna usodi sta srečno prispela v partizanski tabor, Vlasto Sajovic pa sta ohranila v najlepšem spominu. S Claudom in njegovo družino imajo še zdaj stike, Edmund Hofman pa je žal že umrl. Edi Šelhaus je to zgodbo nanizal v zbirko več številnih podobnih zgodb, ki se jih je sistematično lotil po upokojitvi.