Ko sem šla v ponedeljek dopoldne iz šole, sem nenadoma srečala prijaznega hrvaškega strička Paja iz Zagreba. Striček Pajo je mož papanove sestre in jako spoštovan verižnik. Pravi, da se brez goljufije dandanes ne da pošteno živeti. Govori tako debelo, kakor bi orglal. Povabil me je v slaščičarno na peškotke! Iz Zagreba je prinesel tudi belega kruha in celo žemelj! To je bila pojedina! Vprašal me je: Mujcek dragi, ali ima Koprnelica zopet kakega ženina? Odgovorila sem mu, da je Koprnela gospodu zvitezu Mumpitzu ponudila svojo roko. Hrvaški striček Pajo se je čudno namuzal, potem pa se je opravičil, da ima puno posla in rekel: Zbogom, mujcek zlati! Nato se je razkropil proti kolodvoru, jaz pa domov. Ker smo imeli doma že malo živeža, smo šli tisto popoldne vsi, papa in mama, Koprnela in gospod Mumpitz, jaz in Pufi rekverirat jajca in moko. Koprnela je bila strašno lepo napleskana, da je vse gledalo za njo! Njena obleka je bila iz samih luknjic. Papa je nosil velik nahrbtnik. Tako smo lepo sparoma prišli do Zvezde. Povsod so vihrale črno-rumene zastave, ker smo zopet na puf zmagali. Pred nemško kazino pa sem na tisti nizki strehi zagledala mačka, ki je dremal pod milim nebom. Pokazala sem ga Pufiju. Pufi je takoj začel lajati. Tedaj so se pritožili nekateri razžaljeni nemškutarji, da je naš pes iz sovraštva grdo oblajal nemško kazino! Nenadoma je planil k Pufiju mlad pobalin in mu s črnim ogljem zapisal na beli hrbet: p. v. To se pravi: politiš frdehtik! Nato so začeli Pufija preganjati. Metali so palice proti njemu in vpili: Ubijte pasjo mrho! Pufi pa je sramežljivo stisnil rep med noge in pobegnil v največji naglici proti glavni pošti. Takoj je bilo polno kofedentov in dedektivov za njim, da bi ga aretirali in spravili na Grad v ječo. Tudi drugi sovražniki so tekli za njim. Nekaj za kino! Preganjani revež je bežal po Prešernovi ulici in pritekel ob Zvezdi zopet k nam nazaj, ker je zvesta domača žival. Nemškutarska gospoda pa je vpila: Je že tukaj! Dajte ga! Zdaj bi bil Pufi kmalu žrtev svojega poklica, ker je oblajal mačka. Tedaj pa je stopil gospod Mumpitz na stol, se odkril in začel svoj slavnostni govor. Najprvo je rekel: Štilencijum! Potem je povedal razburjeni nemškutarski gospodi, da se motijo in da je Pufi zvest Avstrijec in lajalen patrot. Nazadnje je zakričal slovesno: Hajl und čik! To je bilo vsem jako všeč. Navdušeno so ploskali gospodu Mumpitzu in ponavljali: Hajl und čik! Tudi Pufi je globoko ginjen ploskal zadaj z repom in ni več lajal, ker je maček med tem že izginil. Ustrašil se je ploskanja. Nato je gospod Mumpitz zopet zlezel s stola. Zbrisali smo črne madeže s Pufija, pa ne čisto. Potlej smo popotovali dalje proti Viču. Hodila sem spredaj s starši, vendar sem slišala skoraj vse, kar sta čvekala gospod ženin in Koprnela. Koprnela si je prizadevala, da bi zinila kaj pametnega, pa ni bilo nič. Največ je govoril gospod Prus. On misli, da so Prusi prvi ljudje na svetu in da so Slovenci same Barbare. Rekel je: Nemec je gospod, drugi narodi pa morajo biti njegovi hlapci! To mi ni ugajalo. Zato imam piko na gospoda Prusa. Rekel je tudi, da je res prav lepo pri nas, toda če bi bilo to na Pruskem, bi bilo še desetkrat lepše. Ko smo hodili približno sto kilometrov, smo prišli na Vič v prijazno gostilnico. Sedli smo na vrt in jedli jajca, domače salame in dober domači kruh! Gospod Prus je jedel kakor egiptovska kobilica. Tako požrtvovalen še ni bil noben ženin! Gospod Mumpitz jé skoraj ves dan, da mu ne bi bila obleka preširoka. Pozneje sta šla papa in mama malo rekverirat. Koprnela mi je rekla, naj grem k hlevu za plotom gledat zajčke. Jaz sem dobro vedela, kam Pufi taco moli, vendar sem šla. Pufi je ostal blizu Koprnele in spal. Pri hlevu sem našla dečka, ki je imel majhno brizgalnico in brizgal zajčke. Zajemal je vodo iz škafa in mučil živalce za kratek čas. Tako podivjana je sedaj mladina zaradi vojske.