Pomena kruha za ljudi, od katerih še mnogi pomnijo lakoto in pomanjkanje, se je očitno zavedala tudi država Slovenija in si kljub smelo začrtani poti v Evropo zadržala privilegij določanja cen kruha, zlasti belega, ki za večino še vedno pomeni nekakšen znak blagostanja. Vendar peki tokrat odločno zahtevajo povišanje cen belega kruha in sprostitev cen posebnih vrst kruha. S privatizacijo in neusmiljeno liberalizacijo so bile pekarne na milost in nemilost izročene delovanju tržnih zakonitosti, kar se odraža tudi v neusmiljeni konkurenci, ki jo je povzročil pravi razcvet zasebnih pekarn po vsej državi. To je seveda razširilo in izboljšano ponudbo vseh vrst kruha, peciva in slaščic, med peki pa se je začela neusmiljena konkurenca, kar s pridom izkoriščajo trgovci, ki peke učinkovito izsiljujejo z dodatnimi rabati. V bitki za prostor pod soncem ali delež na trgu so peki med seboj nepovezani, do nasprotij pa prihaja v odnosih med velikimi nekdanjimi družbenimi podetji, ki so danes pretežno že olastninjena, ter večjimi in manjšimi zasebni peki.