Še nikoli se niso igralci tako teatralno valjali po tleh in zahtevali rdeče kartone za nasprotnike in še nikoli ni bilo med njimi toliko vroče krvi. Med seboj so se zmerjali, si grozili in se brcali, predvsem pa so veliko ležali na tleh. Daniele de Rossi je s komolcem namenoma razbil glavo Brianu Mc Bridu in se nato branil, češ da ni nasprotnika niti udaril, kaj šele poslal k zdravniku. Wayne Rooney je grdo pohodil Ricarda Carvalha, klubski soigralec Cristiano Ronaldo pa ga je zatožil sodniku in nato zadovoljno pomežiknil trenerju, ko je dobil Rooney rdeči karton? Fabio Grosso, pozneje eden od junakov Italije, je v osmini finala s padcem, vrednim amaterskega gledališča, "priboril" moštvu enajstmetrovko in zmago proti Avstraliji. In Zinedine Zidane, največji med največjimi, izbran za najboljšega igralca, je v zadnji tekmi kariere v finalu SP odšel z igrišča, potem ko je z glavo udaril Marca Materazzija. Kaj je visoki Italijan rekel Francozu, da ga je ta napadel v slogu gostilniškega pretepača? Pravega odgovora morda nikoli ne bomo izvedeli: Fifa še vedno raje "zaupa" sodnikom kot pa dodatnim kameram in mikrofonom, s katerimi bi stopila na prste tistim, ki skušajo zmagati z umazanimi zvijačami, ne z nogometnim znanjem.