Na veliko noč je imel ded Martin veliko obiskov. Iz mesta sta pripotovala teta in stric, obiskala ga je moja mama in moj očka in jaz z njima in … in vedno je bil tu tudi velikonočni zajček. Ko smo pojedli velikonočni zajtrk, je ded Martin vstal izza mize in mi z rahlim naklonom glave pomignil proti vratom. Vedela sem, kaj to pomeni. Kot neugnan psiček sem se pognala skoznje, ded pa je kričal za mano: »Le počasi! Če boš tako glasna in hitra, ga boš še splašila, zajca, pa boš ostala praznih rok.« To, da bi ostala praznih rok, to me je ustavilo. Počakala sem na deda in potem sva počasi, previdno, z roko v roki odšla zadaj za hišo. Iskanje se je začelo. Pogledati je bilo treba v vsak grm, za vsako deblo. »Letos jih je pa dobro poskril,« je čez čas šepnil ded, ko je videl, da se mi v očeh že nabirajo solze. »Toda če si vztrajen, potem …« je dodal in mi s prstom pokazal na šop trave, iz katerega je kukalo nekaj oranžnega. »Pomaranča!« sem zavpila in že je bila moja. Potem sva ped za pedjo prečesala ves sadovnjak in se čez čas s polnim naročjem dobrot vrnila v hišo. To je bilo veselje! A ga še ni bilo konec. »Ho, hohohoho, zajčja tačka, kako je mehka,« je vzkliknil ded kar na lepem. »Ne, kje je, kje?! Pokaži mi ga!« sem prosila in se ozirala naokoli, da bi zagledala velikonočnega zajčka. Pa je bil prehiter ali pa jaz prepočasna. »Kakšen je pa bil?« sem vprašala potem. »Ho, imeniten kot le kaj! Velikonočni zajčki so vsi imenitni. In grozno radodarni. Le poglej, kaj mi je pustil zate,« je s slovesnim glasom šepnil ded, stegnil roko in na njegovi veliki dlani se je pozibaval velik, šesterooglat bombon. Šapa velikonočnega zajčka je tisto nedeljo še velikokrat segla v dedovo dlan. »Kaj pa zobje?!« se je jezila mama, ko so sladki čudeži romali v moja usta. A je ded Martin le na široko zamahnil z roko. »Kaj bi to, kaj bi to,« je krehnil in mi zadovoljno pomežiknil. Ja, tako je bilo z veliko nočjo, dedom Martinom in njegovimi čudežnimi dlanmi, v katere je velikonočni zajček polagal najslajše bombone na svetu.