Izkustvo velikega mesta, njegove nočne, senčne strani, in majhnega posameznika v njem upoveduje zbirka »urbanih balad« Sence in sinkopeBoruta Gombača; sestavljajo jo večinoma diptihi, vsaka »stranica« vsebuje tri rimane štirivrstičnice, pri čemer se zadnja kitica ponovi kot refren, zabrisane lirične slike, ki pojejo o osamljenosti in odtujenosti, o praznini in o drobnih trenutkih svetlobe v mestu. Že naslov zbirke oziroma kar enovite, večdelne pesnitve Krištofa DovjakaPrometej na plakatu daje slutiti dvojno gibanje remitologizacije urbane, potrošniške in površne, revne sodobnosti in demitologizacije mita v žarki luči neonske svetlobe, gibanje, ki se steka v neizprosno kritiko in izteče v slutnjo drugega, drugačnega. Čeprav Čučnikovo nagrajeno zbirko Delo in dom obeležuje labirintska struktura, oblikovna in vsebinska raznoterost (in je knjižica zato kot taka pravzaprav podoba celoletne pesniške ustvarjalnosti v malem), in čeprav zajema motiviko in podobje iz mnogoterih virov, tudi naše prestolnice, je prav v njeni fragmentarnosti, v njeni nezaključenosti in odprtosti mogoče prepoznati odmev občutja in doživljanja, dotika mesta, dotika negotovosti v begotnem šumenju mesta, dotika plemenite in svetle samote v mimobežnem srečevanju ljudi, v srečevanju in stikanju znanega in neznanega, v tkanju prehodov, pasaž med njima.... v bližini in v daljavi, z drugim in k Drugemu…