ločilom pisani z veliko začetnico, poudarja priredno povezanost stavčno osamosvojenih delov v pomensko celoto. Slogovna posebnost je tudi skladenjsko in kitično osamosvojeni odvisnik (4. kitica). Njegova ekspresivna podoba stopnjuje in poudari slutnjo, da otoka ni, zato pa je tudi svetli kontrast, ki sledi, močnejši (zadnja kitica je v protivnem razmerju do prejšnjih kitic). Odločilna za razumevanje sporočila je zveza »In neizmerno traja. / In v hipu gre na dno.« Zveza se zdi nelogična, saj nekaj, kar je neskončno, ne izgine v hipu. Navidezna nelogičnost je posledica doživljanja pesniškega subjekta: zanj se otok pojavlja in izginja. Vendar se pesniški subjekt hkrati zaveda, da obstoj otoka ni odvisen od njega; to jasno povesta začetek in konec pesmi z isto besedo: je.