Alex Turner je izredno pronicljiv avtor besedil. Ter odličen frontman. In če vam so vam všeč ploski, kratki severnjaški samoglasniki, je tudi odličen pevec. Vsaj meni se zdijo njegova besedila zelo v redu. Kaj pa vem. Na enkratni 505 – ki je vsaj po nekaj poslušanjih še vedno moja najljubša nova pesem – sta tudi tale verza: »Popolnoma se zlomim, ko jokaš, / še enkrat se zdi, da me moraš pozdraviti z nasvidenje.« V Do Me a Favour med drugim izvemo, da »solze z volana kapljajo na sedež«, da »radovednost postane težko breme / pretežko, da bi ga prenašal«, ter »naredi mi uslugo in vprašaj, če potrebuješ kakšno pomoč / rekla je: naredi mi uslugo in si nehaj laskati / Kako raztrgati vezi, ki nas vežejo? Mogoče bi bilo 'odjebi' preveč prijazno, / mogoče bi bilo 'odjebi' preveč prijazno.« Only Ones Who Know je njihov prvi malo počasnejši komad, Flourescent Adolescent pa skoraj melodramatično seciranje kislega spolnega življenja neke mlade ženske. »Ali se spominjaš, ko so bili vsi fantje električni? / Ko pa zdaj izve, da bo dobila, / se mi pa zdi, da bi raje na vse kar pozabila.« Album se sicer začne z Brianstorm , napadom na vse pretenciozne lizune, v katerem med drugim izvemo, da »oči kar ne moremo odtrgati od kombinacije majice in kravat / pa se vidimo kasneje, inovator«. V Teddy Picker je briljantna zadnja kitica – »Če so že vse stvari enakopravne, / le kdo bi potem hotel biti človek ljudstva, / če obstajajo ljudje, kot si ti« –, v D for Dangerous je en verz naslov albuma, Balaclava je v redu, v Old Yellow Bricks izvemo, da je imela Dorothy iz Čarovnika iz Oza prav, The Bad Thing je v redu, odlični pa sta If You Were There, Beware in This House is A Circus (»Ta hiša je cirkus, čisto prifuknjena«).