meglic! Prekleto.« Po kratkem premoru je rekel: »Potreben sem kozarca pijače. Se mi boste pridružili?« Prikimal sem. Peljal me je v isti temačni kot kakor tisti večer, verjetno k svoji najljubši mizi. Pospravil je tri kozarce pijače, preden sem jaz izpraznil prvega. Velike kozarce. Vse na Meglenem gradu je bilo veliko. Tokrat se nisva prepirala. Pogovarjala sva se o zatonu meglic, pa o gozdovih in o ruševinah. Govorila sva tudi o duhovih in Sanders mi je z veliko zavzetostjo povedal najbolj znane zgodbe o srečanjih z njimi. Seveda sem vse že prej poznal. Vendar ne v povsem taki obliki, kot mi jih je predstavil Sanders. V nekem trenutku sem omenil, da sem se rodil v Bradburyju, medtem ko sta moja starša preživljala kratke počitnice na Marsu. Sandersu so ob tem podatku zasijale oči in naslednjo uro me je skušal zabavati s šalami o Zemljanih. Tudi te sem že vse poznal. Ker pa sem postajal zaradi pijače vedno bolj omotičen, so se mi zdele šale, od prve do zadnje, prekipevajoče smešne. Po tem večeru sem preživljal s Sandersom več časa kot s komer koli drugim v hotelu. Mislil sem, da sem se dotlej že temeljito seznanil s Planetom duhov. Vendar pa je bilo to le prazna domišljija in Sanders mi je dokazal, kako malo pravzaprav vem o planetu. Pokazal mi je skrite kotičke v gozdovih, ki so me od tistega trenutka za vedno preganjali. Popeljal me je k otoškim močvirjem, kjer so drevesa povsem drugačna od običajnih in se močno zibljejo, tudi kadar ni vetra. Poletela sva na daljni sever, k drugi gorski verigi, kjer so vrhovi gora še višji in obdani z ledom, pa tudi k ravnini na južni strani, kjer megle brez prestanka kipijo prek roba planote in grozljivo spominjajo na kipenje velikanskega slapa. Seveda sem še naprej spremljal prizadevanja Dubowskega pri njegovem lovu na duhove. Ker pa se je zgodilo le malo takega, o čemer bi bilo vredno pisati, sem večino svojega časa preživljal s Sandersom. Ni me preveč skrbelo, kakšni bodo rezultati mojega dela. Mojo nadaljevanko s Planeta duhov so odlično predvajali na Zemlji in na večini obljudenih planetov, zato sem mislil, da mi je uspelo. Vendar ni bilo tako. Na Planetu duhov sem bil nekaj več kot tri mesece, ko sem dobil sporočilo svojega delodajalca. Nekaj sistemov naprej, na planetu z imenom Novo zatočišče je izbruhnila državljanska vojna. Želeli so, da poročam o njej. Rekli so, da se na Planetu duhov tako ali tako ne dogaja nič novega, saj naj bi morala odprava Dubowskega nadaljevati z delom še več kakor eno leto. Čeprav mi je bil Planet duhov zelo pri srcu, sem pograbil priložnost. Moje zgodbe so postajale malce omledne, zmanjkovalo mi je idej in zadeva na Novem zatočišču je obetala nekaj pomembnega. Na naslednji vesoljski ladji, ki bo pristala na planetu, sem rezerviral prostor, še zadnjič sem se odpravil na sprehod skozi megličaste gozdove, nato pa sem se poslovil od Sandersa in od Meglenega gradu.