Slovenski prispevek k evropski blaznosti. Slovensko ozemlje so v obdobju od 15. do 18. stoletja prizadele enake nadloge kot preostalo Evropo. Turški vpadi, vojne, epidemije kuge in lakota zaradi slabih letin so zdesetkali prebivalstvo zlasti na Štajerskem in Dolenjskem. Sočasno se je pojavilo veliko nezaupanje v posvetno in cerkveno oblast, ki ljudstvu ni znala več zagotavljati duhovne gotovosti in jasne politične usmeritve. Posledice so bile vidne v nastanku številnih verskih sekt in nepokorščini posvetni oblasti v obliki krvavih kmečkih uporov. Vse to je spodbudilo čarovniške procese na Slovenskem, ki so se v primerjavi s sosednjimi pokrajinami razvneli pozno, šele v drugi polovici sedemnajstega stoletja, kar kaže na našo provincialnost. Ko je v Evropi zažiganje čarovnic veljalo že za znak družbene zaostalosti, se je pri nas šele dodobra razplamtelo. Toda po metodah vsekakor nismo zaostajali. Konec 17. stoletja so na Štajerskem kot prispevek k ugašajočemu evropskemu praznoverju izumili poseben »čarovniški stol«, napravo, na kateri je precej »čarovnic« od bolečin zblaznelo. Po ocenah je umrlo okrog petsto ljudi, kar je veliko, saj je v tem času na našem ozemlju živela le četrtina današnjega prebivalstva. Zadnji procesi so menda potekali med letoma 1744–46 v Gornji Radgoni, po nekaterih drugih podatkih pa naj bi zadnjo slovensko čarovnico sežgali v Senožečah leta 1752.