načrtovala napad z nasprotne strani. Ko se je prepričal, da so na južni strani razmere že pod nadzorom, je večino svojih bojevnikov potegnil iz boja in z njimi odjezdil nazaj proti severu. Poglavar Žolč je s svojimi bojevniki prečkal reko in odjezdil neposredno v napad nad Custerjevo enoto, s čemer je konjenici presekal dostop do reke. Nori konj je odjezdil vse do konca tabora, kjer je pred več sto bojevniki Sujev in Čejenov dvignil puško in jih z vzklikom: “Hoja hej, danes je dober dan za umiranje!” v divjem galopu povedel čez reko, navkreber in tako napadalce prestregel s severa. Takoj je ugotovil, da so vojaki razkropljeni po širokem območju in povsem zbegani zaradi nepričakovane indijanske taktike. Trobente so neprestano razglašale nekakšno pregrupiranje, kar je v vojaške vrste vnašalo le še večji nered. Norega konja je presenetilo, da ni bilo enotnega poveljevanja niti organizirane obrambe, ki bi bila sposobna Indijance s koncentriranim ognjem obdržati na razdalji, kar je s pridom izkoristil. Poglavarjem je dal znak, naj s svojimi bojevniki zarežejo čim globlje v vojaške vrste in jih tako razbijejo na čim manjše skupine. Med prvimi so tako padli konjevodci in konji iz spremstva s torbami, polnim streliva. Indijanci so svoj napad zaključili s kopji, sekirami in buzdovani, saj so nesrečni vojaki na koncu ostali še brez streliva. Ko je bila Custerjeva enota uničena, je Nori konj svoje bojevnike, ki so bili sedaj že dodatno opremljeni z zaplenjenim orožjem, takoj premestil na južno fronto, kjer sta se Reno in Breteeen še vedno hrabro borila. Med tem so se na severno prizorišče boja zgrnile trume Indijank, ki so na sani nalagale svoje mrtve bojevnike, skalpirale ter slačile ubite vojake in divje tolkle po njihovih truplih. Indijanci so vse do večera 25. junija in vso noč na 26. junij napadali krožne položaje Renoja in Benteena. Le zavoljo dobre organizacije, koncentriranega ognja in kar največje discipline so vojaki uspeli odbiti prav vse napade Indijancev. Naslednji dan, 26. junija so Indijanci že dopoldan dobili obvestilo, da se taboru s severa približuje velika bela vojska (Gibbon). Hitro so zažgali travo okoli oblegane vojske in se umaknili v neznano smer. S seboj so odnesli 136 mrtvih in 160 ranjenih bojevnikov. V strahu pred vnovičnim presenečenjem pa so vojaki še ves dan ostali na svojih položajih. Šele naslednji dan, ko sta prispela general Terry in polkovnik Gibbon, je bila opravljena bilanca in ugotovljen obseg katastrofe, ki je doletela elitni polk. Na obeh bojiščih je skupaj obležalo 275 iznakaženih trupel, od tega 16 častnikov, 252 vojakov in 7 civilistov. Poleg tega sta imela Reno in Benteen 52 ranjencev, od katerih so kasneje umrli še trije. Neoskrunjeni