Na pomoč Antiohiji je prihajala vojska mosulskega emirja Kerbogha, vendar je prispela štiri dni prepozno. Usodo mesta je potem odločila bitka, do katere je prišlo v bližini mesta 28. junija 1098. Križarska vojska je zapustila tabor in se postavila za bitko tako, da se je z desnim krilom naslanjala na reko, z levim na hribe. Dolina je bila tako široka, da je bilo konjenikov premalo za sklenjeno linijo, zato so bili razdeljeni v devet odredov z medprostori med njimi. Na ta način je bil seldžuški konjenici onemogočen manever po dolini in udar v boke ali s hrbta. Križarska vojska je štela 2500 konjenikov in 22.000 pešcev. Resničnost številk je posebno vprašanje. Neka priča dogajanja je zapisala, da je bilo samo 260 vitezov na konjih in okoli 900 pešcev. Pešci so bili v prvi liniji, za njimi konjeniki. Naloga pešcev je bila s sulicami ustaviti napad sovražne konjenice, konjeniki pa potem krenejo v protinapad. Tako se je tudi zgodilo. Seldžuška vojska je bila popolnoma poražena. Razbit je bil tudi napad dela sovražne konjenice s hrbta. Del križarske pehote, ki je bil napaden z več strani, se je postavil v zgodnjo obliko ježa in napad vzdržal. Razlogi za križarsko zmago niso čisto jasni, poleg vsega drugega naj bi vladala v Kerboghovi vojski nesloga med velikaši. Del se jih ni hotel boriti, ker bi to pomenilo utrjevanje Kerboghove moči. Seldžuška vojska se je iz bitke umaknila tako, da je za seboj zažgala travo in križarjem onemogočila zasledovanje.