Ko je Tomaž odšel, me je Andraž zbudil. »Tale tvoj sošolec je pa res model. Se ponudi, da nama naredi kuhinjo po najinih željah, potem bi pa kar pametoval in dizajniral, čeprav ga nobeden ni prosil.« Nič kaj prijetno ni bilo poslušati Andraževega bentenja, v polsnu pa še manj. »Zakaj me ne pustiš spati? Utrujena sem.« »Jaz tudi. Saj si ti vabila na večerjo, potem sem se moral pa jaz z gostom ukvarjati, ti si šla pa lepo spat.« »Ponesreči sem zaspala, ko sem Binčku pripovedovala pravljico. Saj vidiš, da sem še oblečena.« »Ne mi več tega delati! Pridem zvečer utrujen domov, pa imam polno stanovanje!« »Kakšno polno stanovanje?! Saj je bil samo Tomaž!« »Samo Tomaž, samo Tomaž,« se je Andraž nesramno pačil. »Več kot preveč. Drugič hočem, da se o takšnih stvareh skupaj dogovoriva. Hudiča, saj sem tudi jaz tukaj doma!« »Če si bil pa nedosegljiv!« »Bi pa počakala do jutri!« »A če povabim Tjašo na kavo, se moram tudi predhodno dogovoriti s tabo?!« »Tomaž se je prišel pogovarjati o prekleti kuhinji! Na to bi moral biti pripravljen!« se je zadrl Andraž. »Pa saj je samo uboga kuhinja!« »Uboga kuhinja, uboga kuhinja!« se je spet spakoval. Domišljal si je, da me oponaša, vsaj tako se je zdelo. »Saj je ne menjava vsak mesec! Tako ali tako jo bom v večini plačal jaz, ti v desetih letih ne bi zbrala dovolj denarja!« Taki nizki udarci so se mi zdeli popolnoma nepotrebni. »Hvala bogu, da ne gradiva hiše, saj bi ti v enem mesecu postal živčni bolnik,« mi je zletelo. »A zdaj me boš pa še žalila?!« me je sovražno pogledal. »Jaz se trudim, da boš imela lepo novo kuhinjo, ti me pa žališ!« je vpil. Bila sem grozno zaspana in nisem čisto natanko razumela, zakaj se pravzaprav tako repenči. »Ne bodi tako glasen, boš zbudil otroka.« »S tabo se popolnoma nič ne da normalno zmeniti! Sploh kaj razumeš, ali si popolnoma butasta?!« ni znižal frekvence. »Z mano se ne da zmeniti?! Ura je ena zjutraj, ti se dereš kot jesihar, potem pa praviš, da se z mano ne da nič zmeniti. Se zavedaš, da imaš otroka, ki zdajle spi?!« Bilo je prepozno, se je že zaslišal Binčkov jok. »Saj, vedno sem jaz kriv! Nekdo mora biti kriv za tvojo neodgovornost!« je odvihral v kopalnico, seveda je za sabo glasno zaloputnil z vrati. Šla sem miriti Binčka. Zazvonil je telefon. Zdelo se mi je čudno le kdo bi lahko klical ob tej uri? »Ali bo kaj miru?! Ljudje spimo!!!« Po glasu sodeč je bila zgornja soseda. Zaslišala sem tudi nekaj sočnih kletvic, neprimernih za starejšo gospo. »Se globoko oproščam, ker smo bili tako glasni. Manjši družinski prepirček,« sem jo skušala pomiriti. »A tako?! Upam, da se boste odselili, preden se bodo začeli večji družinski prepiri. Sem že poklicala policijo, tako da veste!« Potem je vrgla slušalko dol. Bila sem jezna, razočarana, nemočna še tega je bilo treba, da bo prišla policija, po možnosti pa bomo morali plačati še kazen za kaljenje nočnega miru. Nekateri ljudje so tako prekleto egocentrični! Ko je bil pa njen mož še živ in sta kričala na ves glas, ker je bil gluh, je bilo pa vse v redu. Cel blok je bil cele dneve prisiljen poslušati njune pogovore in bog ne daj, da bi to koga motilo, saj bi se takoj pritožila na društvo za varstvo človekovih pravic. Če bi živela v dobi inkvizicije, bi jo zažgali kot čarovnico.