V teh dneh si vsi zaželimo dobrega, kličemo k upanju, razumevanju, solidarnosti, miru, včasih zares občuteno, včasih pač izrečemo običajno čestitko, ker je v tem obdobju tako prav. Danes razmišljam o zadnji besedi v sosledju želja: miru. Zaželimo si miru, a včasih tako nedoživeto, kot da bi se ta pojem izključno nanašal na odnose tam nekje daleč, v Afriki ali na Bližnjem vzhodu. Pa se ne. Ne samo. Mir je lahko zaslediti v tako “neznatnih” stvareh, kot je lahko zavestno nestrinjanje s splošnim ljudskim športom opravljanja oseb, lahko ga najdeš v trenutkih, ko se odločiš, da se za nekaj - kar je bližnjega tako ali drugače prizadelo - oprostiš; najdeš ga v iskrenejšem “kako ti je”? osebi, za katero veš, da se spopada z zdravstvenimi težavami, najti ga je v odločitvi, da se navsezadnje pobotaš sam s sabo, z raznoraznimi občutki krivde, očitki, da morda v preteklosti nisi bil dovolj zvest samemu sebi. Čas je tudi za tovrsten mir, za nežno božanje svoje osebnosti, ker si navsezadnje tak, kakršen si, ravno zaradi vsega, kar si bil do sedaj, vključno z vsemi napakami. Pomislimo na nekaj, kar nas je v življenju strlo. Morda je to oseba, kateri smo v tistem trenutku svojega življenja dovolili (ker za to gre), da nas rani, morda se je iz enega ali drugega razloga v nas razraščala jeza, ki nam ni dopuščala, da bi zares živeli, morda smo se enostavno pred hudimi življenjskimi preizkušnjami počutili tako nemočne, da nismo videli enega samega razloga, zaradi katerega naj bi v nekaj sploh verjeli. Mir pomeni tudi zavestno odločitev v nas, da se za ta “nekaj”, v kar se izplača verjeti, zavzamemo. V naših srcih, v naših mislih. In posledično v dejanjih. Psihologi pravijo, da so misli sad naših odločitev, ne zavedamo se pa dovolj, v kolikšni meri jih lahko usmerjamo, ne zavzemamo se, da bi dan za dnem izboljšali svoj