Upam, da je zdaj vsakemu jasno, zakaj sem se je bal, gospe Zlatke. Postavil sem kozarec na mizo in šele tedaj prav pogledal, s kom sedi. Na moje veliko presenečenje je bila dotična oseba še lepša, kakor se mi je bilo zdelo, da bi utegnila biti. Z Zlatko je sedela ena krasna suhljata črnolasa gospa pri petdesetih. V hipu sem začutil simpatijo, čeprav je bila rahlo živčna. Ampak prosim, da bo jasno, živčna zaradi Zlatke: to je bilo takoj evidentno. Najbrž je imela vsega dovolj. Jo je pa že sama moja pojava spravila k sebi. Najbrž me je imela za svetega Jurija, ki se je kar na lepem pojavil in je že kar gledala, ali bom zmožen ubiti zmaja hudičevega. Medtem ko sem se rokoval z gospo Zlatko, me je pritajeno opazovala. Za njenimi bistrimi očmi in čelom sem čutil različne opazovalce, specialiste za razna področja, kako se drenjajo in si v notese beležijo pozitivne in negativne točke.