Ko sta zapustila celico, sem v tankem spisu na pisalni mizi zares našel svoj mrliški list, ki je bil, razen datuma smrti, v celoti izpolnjen, ob tem še dvakrat podpisan. No krasno, sem pomislil, če je moj mrtliški list že izpolnjen, me morajo samo še pokončati ... Ha, dobil sem jih! Vidite, Mr. Kitzelstein! Tako se pogovarjam o svoji smrti! Tako malo spoštovanja imam do sebe, da celo trenutke smrtne nevarnosti poskušam začiniti s šalami! In svoje morilce bi pozdravil kot transportne delavce! Pozdravljena, dr. Riechfinger in dr. Neznani, prišla sta, da bi me usmrtila, ker preveč vem? Žal mi je za vaju, to nikakor ni prijetna naloga, vesel sem, da ne tičim v vajini koži - morda pa lahko storim kaj, kar bi vajino nalogo olajšalo? Ali imata še kakšno zadnjo željo, preden umrem? Takšen fantastičen kandidat za umiranje sem bil! Toliko samospoštovanja sem si pridobil v enaindvajsetih letih! Za vzor bi mi morala biti moja mati, ona je vendarle kričala Odpeljite mojega fanta na reševalno postajo! In kaj počne njen fant ob aktualni nevarnosti? Kriči, besni, divja? Ali tolče s pestmi po vratih in kriči Hočem ven? Nič takega! Ne, sin Lucie Uhltzscht, ki je s svojimi vprašanji bil še zmeraj sam, je storil to, kar je počel zmeraj - tudi tokrat si je pridno razbijal glavo s svojimi ugankami: Zakaj so to storili? Me bodo umorili? Bom umrl? Zakaj so me zapustili? In če ne bodo spet prišli? Bom umrl od lakote, se morda zadušil?