Pri pozicijskih pogajanjih običajno uporabljamo taktiko ekstremne začetne pozicije, da bi drugo stran pritegnili malo bolj na našo stran. Nato sledijo postopno popuščanje, dajanja koncesij z ene in druge strani, ločena razmišljanja in razprave pri vsaki strani posebej, kaj še lahko dajo, kaj zahtevajo in kakšen trik naj še uporabijo, da bi prepričali drugo stran. Direktor bi seveda lahko ponudil Jožetu malo višjo plačo. Ne 10 odstotkov, kolikor je zahteval Jože, ampak samo 3 odstotke, čeprav bi mu dejansko s spremembo pozicije v novem podjetju lahko povišal plačo za 5 odstotkov. Jože bi na 3-odstotni predlog verjetno odgovoril, da bi sprejel 8 odstotkov povišanje, in nato bi se ta igra nadaljevala in morda bi se srečala pri 4 ali 5 odstotkih. Toda direktor ni želel popustiti, saj bi to pomenilo, da je popustil Jožetovemu izsiljevanju. Jože bi tako zmagal in imel »moč« nad njim. Pogosto vztrajamo pri svojem tudi zato, da ohranimo svojo čast, ostanemo »mož beseda« in da se vidi, kdo je glavni. Pa tudi če bi se dogovorila, to dejanskega problema slabe komunikacije, pomanjkanja občutka upoštevanosti in kompetentnosti ne bi rešilo. Tudi ko bi Jože dobil višjo plačo ali celo prevzel novo odgovornost, bi se z novim problemom spet začela nova pozicijska pogajanja. Jože bi imel občutek, da lahko z »izsiljevanjem« in zviševanjem plače reši svoje nezadovoljstvo, direktor pa bi popuščal, ker bi si želel ohraniti Jožeta v službi, ali pa ostal pri svojem in odnos bi se slej ali prej končal.