Z nemškega tankerja Phoebus so 23 minut po polnoči skozi meglo opazili luči, ki so se hitro spuščale proti oceanu. Misleč, da gre za nesrečo letala, so v morje spustili rešilne čolne in začeli z iskanjem morebitnih preživelih. Po dobre pol ure je Phoebus rešil nezavestnega kapitana korvete Wileya, čolni pa so pobrali prav tako nezavestnega radista Roberta V. Copelanda, mornarja Richarda E. Deala in letalskega vzdrževalca Moodyja E. Ervina. Kljub oživljanju Copelandu ni bilo pomoči in ne da bi se še ovedel, je kmalu zatem umrl. Z valovi se je borilo še nekaj mož in posadka nemškega tankerja je brez uspeha nadaljevala iskanje do šestih zjutraj, ko so na prizorišče priplule prve ladje ameriške mornarice. Skupaj je preživele brezplodno iskalo šest ameriških vojaških ladij, dve letali obalne straže in mornariška zračna ladja brez notranje konstrukcije J-3, ki pa je naslednjega dne strmoglavila kot žrtev slabega vremena. Akron je v skoraj dveh letih službe v 73 poletih nabral čez 1700 ur v zraku. Njegov zadnji polet in reševanje sta zahtevala 75 žrtev in še desetletja je bila to najhujša nesreča zračnih plovil. Kot je v svojem govoru ugotovil predsednik Roosevelt, je bila pomembnejša kot uničenje zračne ladje izguba njene skoraj celotne posadke in predvsem smrt njenih zagovornikov z admiralom Moffetom na čelu. Zaslombe pred napadi nasprotnikov zračnih ladij v vrhu mornarice ni bilo več in njihov obstoj je bil ogrožen.