V Vestfaliji, kjer je leta 9 legendarni germanski poveljnik Herusk Arminij (Herman) uničujoče premagal Rimljane, ki zato nikoli niso osvojili desnega renskega brega, je Heinrich Himmler iskal primeren grad za okultni center zloglasne SS, dokler arhitekt Hermann Bartels ni našel Wewelsburga – propadajočo in v renesansi preoblikovano bivšo rezidenco škofovskih grofov bližnjega Paderborna. Njegov trikoten tloris in usmeritev sever – jug sta navdušila vodjo esesovcev, ki je za simbolično eno marko na leto najel grad za dobo sto let, a brez koncepta, s pomočjo Bartelsa pa leta 1934 začel z gradnjo tako imenovane šole za oficirje SS. Zato je prepovedal obiske Wewelsburga, ki je bil tabu tema in Himmlerjeva osebna zadeva, o kateri še Adolf Hitler ni veliko vedel. Da bi preprečil vmešavanja in se povsem finančno osamosvojil od nacistične stranke, je ustanovil celo podjetje, ki se je izključno ukvarjalo z Wewelsburgom. Toda pri posnemanju svojega führerja ni bil tako uspešen, saj je z izjemo Bartelsa za projekt angažiral napol pismene esesovske ideologe, ki so se naloge lotili nestrokovno, sam Himmler pa je tudi nenehno spreminjal načrte. Cilj je bil megalomanska polkrožna utrdba, zaradi katere so hoteli prestaviti majhno naselje Wewelsburg. Vaščane so zlepa ali zgrda razlastili in so se na sodiščih še desetletja po drugi svetovni vojni borili za nekdanjo posest. Po padcu Stalingrada so leta 1943 dela zastala in pred osvoboditvijo so grad razstrelili, tako da so ga Američani našli požganega.