To je dolga zgodba, ki jo zaradi njene zapletenosti nerad pripovedujem na kratko; povrh tega sem zaradi nestrinjanja s poslovno politiko tudi sam leta 1995 odšel iz tega podjetja. S problemom DZS sem se obsežno ukvarjal v svoji magistrski nalogi, v kateri sem tedaj napovedal, da bo založba v nekaj letih doživela močan osip prodaje knjig, kar se je potem tudi zgodilo. Poenostavljeno rečeno: na vrhu DZS so tedaj sedeli ljudje, ki niso razumeli specifike založniškega posla in so zaradi tega dopustili, da je dobro delujoč pogon propadel oziroma začel stagnirati. Iz tega zornega kota je zgodba o DZS iz tistega časa predvsem zgodba o menedžerskih napakah. In pa seveda o preveliki lakomnosti, saj so bile cene knjig (predvsem učbenikov) in profitna pričakovanja v tej založbi nastavljena tako visoko, da so zunaj in znotraj podjetja začele delovati kontraproduktivno. Pohlep je sicer res pomembno gibalo razvoja vsake tržne družbe - ampak če uide izpod nadzora, začne delovati asocialno in razdiralno. Povsem na kratko bi rekel, da pri postavljanju ciljne stopnje dobička v založništvu velja podobno kot v vseh rečeh v življenju: treba je najti zlato sredino, pretiravanje s profitnimi pričakovanji pa je enako neproduktivno kot vera v to, da je knjige možno izdajati le na neprofitnih osnovah, saj bi to knjižne založnike zelo hitro spremenilo v velike proračunske porabnike, ki bi, brez kontrole trga, izdajali knjige, ki jih ne bi nihče bral.