Situacija na področju visokega šolstva je vse prej kot nedolžna. V interno debato je prišel Zupanov osnutek zakona (ZVŠRRD), ki je povzročil pravi stampedo. Kljub vsej nestrokovnosti in takojšnji zavrnitvi pogajanj o osnutku s strani vseh zainteresiranih in nezainteresiranih akterjev, je vendarle treba pohvaliti ministra Zupana. Prvič v zgodovini Slovenije so se namreč ostro odzvale Univerze. Rektorji so začeli pisati protestna pisma, nastopati so začeli v medijih. Če se zgane tako okostenela institucija, kot je Univerza, potem moramo vedeti, da je nekaj res hudo narobe. Poleg rektorjev so se spet oglasili sindikati (SVIZ, NSDLU in VIR), nenazadnje so se začeli organizirati tudi študentje. Univerza ni le institucija rektorjev in profesorjev, pač pa je skupnost profesorjev, raziskovalcev, delavcev in študentov. Če je javna debata vsebovala predvsem utemeljene kritike s strani Univerze in sindikatov, pa je bila študentska perspektiva preslišana.Na študentski sceni sta se pojavila dva ključna akterja, ki vsak na svoj način vodita kritiko vladnega osnutka. Na eni strani obstajajo formalne institucije, katerih ključno telo je ŠOS (Študentska organizacije Slovenije), ki z vlado vodi demokratični dialog. V tej debati velja izpostaviti ključno spremembo, ki jo z zakonom načrtuje vlada. Študentskim organizacijam namerava vsiliti prostovoljno članstvo. Tako bi študentske organizacije v dialogu z vlado izgubile legitimnost, saj bi predstavljale izključno svoje člane in ne celotne študentske populacije. S tem bi bila njihova vloga legitimnega sogovornika postavljena pod vprašaj. Na drugi strani so se pojavile neformalne skupine študentk in študentov, ki so konec maja ustanovile Avtonomno tribuno. Avtonomna tribuna (AT) je od konca maja pripravila nekaj javnih debat, zasedla avle nekaterih fakultet v Ljubljani (FF, FDV, FSD), kjer so se odprle infotočke. Med drugim je AT organizirala poulični teater pred vladno stavbo, medtem ko se je v njej odvijal strateški posvet, na katerega študentje in sindikati seveda niso bili povabljeni. V izjavah za javnost je AT delovala prepričljivo, predvsem pa radikalno: o pravicah se ne pogajamo, pravice so izborjene. Študentje so začeli prakticirati eno od temeljnih načel študentskih gibanj po svetu: načelo neposredne demokracije in samoorganizacije.Eden ključnih imenovalcev, ki združuje študentsko populacijo v kritiki osnutka, je seveda vprašanje šolnin. Osnutek zakona namreč predvideva uvedbo šolnin. Četudi so lahko šolnine na samem začetku simbolične narave, lahko v nekaj letih zrastejo na »zavidljiv« nivo. Izkušnje iz tujine pričajo o posebnih dosežkih. Tako se v Kanadi (famozen primer Univerze v Alberti) šolnine vsako leto drastično povečajo. Ko imaš enkrat šolnine, izgubiš garant njihove regulacije. Uvedba šolnin prinaša vsaj dve daljnosežni posledici: večanje socialnih razlik v družbi in zmanjševanje dostopnosti do študija, ki bi moral ostati brezplačen in vsem dostopen. Ta tematika je neločljivo povezana s tematiko štipendij. V pripravi je namreč tudi zakon o štipendiranju, kjer ima glavno besedo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. S svojimi dopolnili k predloženemu osnutku zakona bodo zožili krog štipendistov, ki se procentualno (glede na nenehno večanje študentske populacije) vseskozi znižuje. Na udaru bodo tudi Zoisovi štipendisti, ki naj bi bili deležni strožjih zahtev. Tako naj bi bil izjemen dosežek pogoj vsakoletnega podaljšanja štipendije, medtem ko je bil prej le pogoj za pridobitev štipendije. Vlada deluje tudi v tem primeru izključevalno, saj že usklajenega predloga s partnerji niso upoštevali. Torej, če povežemo ti dve tematiki, je slika precej bolj jasna. Na eni strani poteka ofenziva s strani ministrstva za visoko šolstvo, ki bo študentom skušala predstaviti šolnine, na drugi strani pa jim bo ministrstvo za delo zmanjšalo možnosti štipendij in zaostrilo pogoje za pridobitev. Se pravi, dragi študentje: plačujte šolnine, preživljajte pa se brez štipendij! Pa kaj zato, saj se boste z reformo lažje vključili na trg delovne sile...Sedaj smo prispeli do srži trenutne ekonomske politike, ki je na delu v Sloveniji. Nova reforma, ki jo pripravljata Zupan in druščina, nosi dvojno ost. Prvič gre za podržavljanje, ki dviguje veliko prahu: vloga direktorja, ki naj bi bil imenovan s strani ministrstva, ukinitev avtonomije Univerze, politično imenovanje rednih profesorjev... Drugič smo priče privatizaciji: uvedba šolnin in uvajanje kapitalskih odnosov med dekanom in profesorji, če omenimo le »najpomembnejši« pridobitvi. Zdi se, kot da bi imeli pripravljalci zakona na knjižnih policah izključno dva avtorja. Koga imamo v mislih? Na eni strani Josipa Stalina, na drugi Miltona Friedmana, očeta čikaške neoliberalne šole. Izvajati ekonomske politike neoliberalizma s pomočjo stalinskih metod, to je zagotovo zanimiv eksperiment, dasiravno ne tako inovativen. Že nekaj časa je namreč v polnem zagonu na Kitajskem... Pred nami se torej odpira dvojna fronta: na eni strani gre za zaostritev ekonomskega ustroja družbe, na drugi strani pa za avtoritarnejšo obliko političnega gospostva. Ta spoj ekonomske politike pritiska Univerzo ob zid. A ne pozabimo dejstva, da se je ob zid začela premikati Univerza sama, saj je bila tiho ob sprejetju bolonjske reforme, reforme, ki je začela posegati v njeno avtonomijo, znanje pa začela preobražati v tržno blago.Ta ekonomska politika pa nikakor ni omejena le na področje visokega šolstva, saj se reforme »sproščeno« izvajajo na vseh področjih: pomislimo le na privatizacijo zdravstva, pokojninskega sistema, kot tudi reformo socialnega in davčnega sistema. Hrbtna stran »pomirjene in sproščene«, gospodarsko uspešne Slovenije ni nič drugega kot ekonomski boj, ki organizira pohod privatizacije. Pohod, ki bo za večino ljudi pomenil poslabšanje stanja. Smer reformatorjev je jasna: socialno državo je treba ukiniti. A na vseh področjih se organizirajo gibanja, sindikati in druge skupine, ki takih reform ne bodo dopustile. Res je, v nastali situaciji Slovenija ni sama: po Evropi se širi pošast, pošast neoliberalizma. A ta pošast proizvaja nepredvidljive posledice. In bržkone druge pošasti. Nepredvidljiv učinek Zupanove reforme je bil nastanek širše mreže študentskih, raziskovalnih, sindikalnih in univerzitetnih institucij, ki sodelujejo in formulirajo drugačne zahteve. Sklicevanje na avtonomijo univerze je vsekakor gesta, ki jo je vredno pozdraviti, vendar pomeni šele začetek širše debate o študijskem/raziskovalnem procesu, v katerem si morajo študentje izboriti večjo vlogo in zastopanost. Morebiti bi lahko začeli govoriti o kakem novem konceptu: angažirana avtonomija?Gal Kirnituacija na področju visokega šolstva je vse prej kot nedolžna. V interno debato je prišel Zupanov osnutek zakona (ZVŠRRD), ki je povzročil pravi stampedo. Kljub vsej nestrokovnosti in takojšnji zavrnitvi pogajanj o osnutku s strani vseh zainteresiranih in nezainteresiranih akterjev, je vendarle treba pohvaliti ministra Zupana. Prvič v zgodovini Slovenije so se namreč ostro odzvale Univerze. Rektorji so začeli pisati protestna pisma, nastopati so začeli v medijih. Če se zgane tako okostenela institucija, kot je Univerza, potem moramo vedeti, da je nekaj res hudo narobe. Poleg rektorjev so se spet oglasili sindikati (SVIZ, NSDLU in VIR), nenazadnje so se začeli organizirati tudi študentje.