Vse to naj bi se dogajalo v zori najstarejših, sprva vaških in kasneje mestnih civilizacij v porečju Evfrata in Tigrisa, bržčas že nekje v osmem tisočletju pred našim štetjem. (Doslej najstarejši odkrit dokument, ki proizvodnjo piva nedvoumno izpričuje, je že glinasta ploščica iz šestega tisočletja pred našim štetjem, ki je do odkritja kar osem tisočletij potrpežljivo ždela v glini Medrečja, na kateri je vrezan prizor varjenja piva v žrtvene namene.) Verjetno so to veščino le malo kasneje začeli prakticirati v kulturah ob Nilovi delti, nato se je razpasla po vsem Bližnjem vzhodu ter od tam poromala v antično Grčijo, Rim in naprej na ozemlje današnje Evrope. (Seveda pa to ne izključuje možnosti, da se civilizacijska linija ni razvijala le enosmerno, temveč da so se v vsaki teh kultur povsem neodvisno pojavljala samostojna pivovarska žarišča, ki so se končno zlila v neobvladljiv panoptikum današnjega pivopivstva. Posebno Slovani so sumljivi, saj so ga tam daleč v močvirjih Polesja izjemno strastno tolkli že v najtemnejših časih zgodovine, ko v njihove zemljanke še ni zableščal niti trakec luči prebujajočega se Sredozemlja, ali pa Germani, ki so tam zgoraj v temnih smrekovih gozdovih vse dolge noči in kratke sive dneve že do pet omamljeni vedno znova z neutolažljivim pohlepom trkali z do vrha napolnjenimi lobanjami pobitih sovragov.)