Prav oče Srđan je tisti, ki se mu Goran lahko zahvali za dosežene uspehe. Na začetku njegove teniške poti je namreč prodal hišo, da bi ga lahko financiral in se z ženo preselil v manjše stanovanje. Vez med očetom in sinom je bila iz leta v leto močnejša. Spremljal ga je skorajda na vseh turnirjih in bil edini, ki je brzdal njegove strasti, čeprav je zaradi tega trpelo njegovo zdravje. Operiran je bil na srcu (dvojni obvodnik) in zdravniki so mu svetovali, naj raje ne spremlja sinove nastope v Wimbledonu. Podobno je menila tudi žena Gorana. In ko je Goran začel zmagovati, je bil tako vraževeren, da je začel ponavljati stvari, ki jih je počel prvi dan. "Vsak dan ista zgodba. Najprej sem vzel mobitel, nato še tablete, si oblekel isto srajco in imel na nogi sandale," se spominja oče Srđan, v začetnih letih tudi tisti, ki je sinu pripravljal kosilo in večerjo in ki je najbolj trpel ob njegovih treh porazih v wimbledonskih finalih. Ko je šlo v četrto rado, je kot otrok jokal od sreče.