Skoraj 83-letni Augusto Pinochet je danes morda videti kot bolehen prijazen belolasi dedek z belimi brki, ki se zna prijazno nasmehniti. Precej je drugačen od resnega generala, čigar oči so zakrivala črna sončna očala, ko je bil eden najbolj razvpitih diktatorjev povojnega sveta, vendar se njegovo mnenje o glavnem sovražniku sveta ni niti najmanj spremenilo. V svojem zadnjem intervjuju v časniku New Yorker, ki je izšel tik pred aretacijo, je dejal: "Skoraj vsi v današnjem svetu so marksisti, tudi če se tega ne zavedajo. Še vedno imajo marksistične ideje." Pinochet je veliko naredil za to, da je čim številnejšim Čilencem izbil iz glave marksistične ideje. Najupornejše so usmrtili ali pa so za vedno izginili. Septembra letos je bil na nogometnem stadionu v čilskem glavnem mestu Santiagu koncert ob 25-letnici smrti socialističnega predsednika Allendeja, ki ga je zrušila z oblasti vojaška hunta pod vodstvom generala Pinocheta (Allende ga je samo tri tedne prej imenoval za vojaškega šefa). Udeležilo se ga je sedemdeset tisoč bradatih starih in dolgolasih mladih levičarjev. Številni so bili v majicah s podobo kubanskega revolucionarja Che Guevare. Med koncertom so v zvočnikih nenadoma začele pokati brzostrelke, na velikanskih videozaslonih pa so se zavrteli črno-beli posnetki bombardiranja predsedniške palače La Moneda. Množica je nemo gledala letala, ki so obstreljevala palačo, in poslušala oglušujoče eksplozije, ki pa so jih preglasile zadnje kljubovalne besede predsednika Allendeja. Ko je palača zagorela, je bilo na stadionu slišati vse številnejše in glasnejše klice asesino, morilec, ki so veljali Augustu Pinochetu.