Misel, da je on svetniško živel, da je bil svetniški človek, je bila prisotna ves čas, že od njegove smrti naprej. Ob njegovi smrti se je zelo velikokrat govorilo, da je umrl svetnik. Celo v negativnem smislu. Vemo, da so po končanem pogrebnem obredu pristopili mariborski nemškutarji, začeli pljuvati v odprt grob in zraven govorili: "Tu imaš, ti, slovenski svetnik!" Ta misel ni nikoli zamrla. Njegova fama sanctitatis, 'sluh svetosti' po smrti, je bil prisoten skozi vsa leta. e leta 1900, ob stoletnici rojstva, so hoteli začeti s postopkom, pa jim nekako ni uspelo. Leta 1912, ob petdeseti obletnici njegove smrti je bilo skoraj že vse nared, pa je bližina prve svetovne vojne vse skupaj zaustavila. Novembra 1925 pa je skupina duhovnikov tretjerednikov mariborske škofije na svoji letni konferenci napisala škofu Karlinu peticijo, naj začne postopek za kanonizacijo. Škof je peticijo vzel na znanje in marca 1926 imenoval komisijo, katere naloga je bila predhodno zbrati gradivo in presoditi, ali ima smisel postopek nadaljevati. S tem je škof otvoril škofijski del postopka. Apostolski del postopka, ki poteka v Rimu, se je pričel šele leta 1964.