nosti za razmnoževanje, jih naravna selekcija ne more izločiti, zato se kopičijo iz roda v rod. Naravna selekcija spodbuja preživetje živih organizmov toliko časa, dokler so se ti sposobni razmnoževati. Ko tega niso več sposobni, pa dopusti kopičenje škodljivih genov v njihovih genomih, ki postopoma vodijo v smrt. Medawarjevo zamisel je dalje proučeval ameriški biolog George Williams, ki je intuitivVSE JE ZA NEKAJ no doumel, da se geni staranja DOBRO skozi evolucijo niso ohranili samo zato, ker niso vplivali na Britanskega genetika Johna Po eni teoriji naj bi evolucija izbrala staranje zato, da lahko mlajši reprodukcijsko sposobnost orHaldaneja je leta 1941 zanimalo, zakaj je nagnjenje k primerki v polni meri izkoriščajo vire okolja. Pri karibujih ob kanadski ganizmov, temveč tudi zato, reki George so se zaradi povečanja števila ostarelih samcev prehramker nanjo ugodno vplivajo. Ti Huntingtonovi bolezni – ge- beni viri tako zmanjšali, da se je povečala smrtnost mlajših živali. »pleiotropni geni« organiznetski bolezni, ki povzroča psihične motnje – tako visoko, namreč v senzacionalen zaključek, ki je vplival mom v mladosti prinašajo korist, v po1 primer na 10.000 ljudi, ko pa bi genov, na vse poznejše raziskave staranja: ge- znejši dobi pa jih vodijo v neizogibno staki jo povzročajo, v toku človeške evolu- nov, ki se s svojimi škodljivimi učinki ranje. Ta teorija iz leta 1957 se imenuje cije moralo biti vse manj. Ko je opazil, pojavijo po reprodukcijski dobi, ne gle- »antagonistična pleiotropija«. da bolezen prizadene ljudi med 35. in de na to kakšne motnje povzročajo, Za veljavnost teorije je bilo treba ob40. letom, ko že imajo potomce, ga je naravna selekcija ne more izločiti. stoj omenjenih genov samo še potrditi, Na omenjenem odkritju temelji tudi kar se je zgodilo v zadnjih dvanajstih prešinila genialna ideja: naravna selekcija teh genov ni izločila zato, ker se njiho- teorija britanskega Nobelovega nagrajen- letih. Genetiki danes ugotavljajo, da se vi škodljivi učinki pojavljajo po konča- ca Petra Medawarja o »akumulaciji muta- pri živalih, ki jim z mutacijo genov ponem reprodukcijskem obdobju! Ker ne cij« iz leta 1952, po kateri staranje povzro- daljšajo življenjsko dobo, reprodukcijškodujejo reprodukcijski sposobnosti, ni ča kopičenje genetskih mutacij, katerih ska sposobnost občutno zmanjša. Pri nobene možnosti, da bi se sčasoma učinki se začnejo odražati po koncu plod- miših, ki so jim z mutacijo gena pit1 poizločili. Haldane je svoja opažanja strnil nega obdobja. Ker ne škodujejo sposob- daljšali življenjsko dobo, se je pojavila pritlikavost, rodnost se je drastično znižala in pripeljala celo v sterilnost. ALI SO NEKATERE VRSTE NESMRTNE? nanstveniki so opazili, da enocelični organizem Tetrahymena ne pozna staranja. Njegove celice se delijo v nespremenjenem ritmu ne glede na njegovo starost. Tetrahymena torej ne pozna smrti zaradi staranja. Vendar pa v naravi vseeno umira in sicer zaradi pomanjkanja hrane ali zaradi toplotnega ali kemičnega stresa. Tako rekoč nesmrtni so tudi nekateri morski mnogoceličarji. Francoski biolog Jacques Treton je ugotovil, da se jeseter in nekatere vrste morskih vetrnic skorajda ne starajo. Če so jih ohranjali v okolju brez sovražnikov in z obilico hrane, so se te živalske vrste nemoteno razmnoževale, saj imajo po vsem telesu posejane matične celice, ki jim omogočajo samoobnavljanje, starajoči se deli se nenehno nadomeščajo z mladim tkivom. Vendar pa tudi v tem primeru okolje postavlja mejo njihovi nesmrtnosti. Te živali imajo namreč zaradi izjemne velikosti, saj dosežejo celo dolžino 5 metrov, težave z iskanjem hrane. To pa posledično vodi v njihovo umiranje. Nesmrtnost torej ostaja nedosegljiv mit …