Gre namreč za pripoved o nekaj malih ljudeh, avtor precej škrtari z njimi, da lahko vsakega od njih bolj jasno izriše in ga tudi jezikovno opredeli. Posebej enega od njih, Sergeja, ki zaradi sanj o boljšem življenju nekoliko neprofesionalno, pa saj gre tako ali tako za bolj diletantske vlomilce, ukrade nekaj več, predvsem pa večjega in usodnega, kot je bilo načrtovano; gre za Dokument, ki bi razkril odgovornost za povojne poboje, za šop papirja iz zgodovine, ki začne po ukazu tistih, ki ne želijo njegove objave, pogubno pritiskati na pleča živih, dokler jim, tako kot to zna zgodovina in njeni odvisniki, ne spusti krvi in jih zmaliči in zaduši. Nasilje je bilo pri Möderndorferju do sedaj stihijsko, izviralo je iz nezadostnosti junakov, iz čudne prenapetosti in objestnosti, ki sta samo druga plat občutka bivanjske praznine, zdaj pa je nasilje dobilo cilj in izvajalca, predvsem pa so začeli občevati, pa čeprav pretežno kot plenilci in plen, različni družbeni sloji.