je s sodelavci napisal nova pravila tako za stražarje kot za taboriščnike, dotikala so se najmanjših detajlov življenja v taborišču. V njih je dal tudi zapisati, da morajo pripadniki SS, ki opravljajo funkcijo stražarjev oziroma paznikov v koncentracijskih taboriščih, nositi na desni strani ovratnika znamenje mrtvaške glave, po čimer naj bi se razlikovali od preostalih enot SS. Zato se jih je prijelo ime Totenkopfverbände – enota mrtvaških glav, kar je bil po letu 1939 tudi uradni naziv divizije. Poleti 1934. se je zgodil obračun z Ernstom Röhmom in njegovimi enotami SA. V noči dolgih nožev se je Eickejeva odločitev izpred desetih let, da prestopi v vrste SS, izkazala za pravilno, saj bi drugače končal v zaporu ali z nožem v trebuhu. Tako pa je bil osrednja oseba pri umoru nekdanjega šefa. Hitler se je prvega julija 1934 odločil, da bo eksekucijo zaprtega tekmeca zaupal peščici izbranih ljudi: Eickeju, SS-Sturmbahnführerju Michaelu Lippertu in oficirju za zveze SSGruppenführerju Ernstu Heinrichu Schmauserju. Šef mrtvaških glav je Röhmu pokazal strankarski časopis Völkerischer Beobachter, v katerem je pisalo, da je odstavljen in da se je znašel na seznamu za odstrel. Na mizo je položil revolver z enim samim nabojem in s prijateljema zapustil celico. Po desetih minutah tišine sta se Eicke in Lippert vrnila v celico in Lippert je Röhma hladnokrvno pokončal s tremi streli. Z Röhmovo usmrtitvijo je Eicke dokazal Himmlerju in Hitlerju, da je ideji tretjega rajha popolnoma predan in da je sposoben izpeljati tudi najbolj občutljive naloge. Za lojalnost je bil nagrajen z naslovom vrhovnega inšpektorja koncentracijskih taborišč, kar ga je na lestvici postavilo tik za Himmlerja. Da bi si spoštovanje pridobili tudi njegovi možje, je z železno disciplino začel dokazovati Hitlerju, da so mu tudi vojaki brezpogojno vdani. Mlade fante je začel novačiti s propagando, da je Totenkopfverbände elitni oddelek v SS: »Ker so taborišča glavna zbirališča najnevarnejših političnih nasprotnikov države in ker je firer naložil mrtvaškim glavam vso odgovornost za varovanje in vzdrževanje taborišč, je Totenkopf elitni oddelek v SS.« V nasprotju z Algemaine (splošne) SS so nosili rjave uniforme. Rekruti so morali meriti v višino najmanj 180 centimetrov in biti stari med 17 in 22 let. Kot je pisalo v propagandnem sporočilu, je lahko postal član enote Totenkopf vsak čistokrven Nemec. »Mora biti pošten, brez kriminalne