Po nekaj letih raziskav mi je citiravec po domače Palà za pusta predlagal, da bi šel z njim, ko bo zvečer igral za ples. Igrala sva skupaj, namreč 2 citiri in bunkula (spremljava na tristrunskem violončelu), sedeča na stolih, postavljenih na mizi, kajti to se »lepše čuje« in po nekaj vižah mi je v predahu povedal, da mora na stranišče in naj jaz zaigram kakšno vižo. Toda ni šel iz sobe, stal je pri točilni mizi in poslušal. Ko sem končal, sem ga pogledal, češ, zdaj bova pa spet skupaj igrala. Z roko mi je pokazal, naj še eno sam zaigram. Malo sem cincal in gledal plesalce, ki so tudi čakali, kaj bo. Pa sem sam zaigral vižo, ki mi jo je bil nekoč zaigral in se po njem imenuje »Ta Palacova«. Med igranjem sem ga opazoval, užival je in začel kriliti z rokami ter nekaj govoriti s svojimi sopivci pri točilni mizi. Ko sem končal, je natakar prišel k meni in mi na pladnju prinesel buteljko vina ter povedal, da jo je naročil Palà. Tudi tu v Reziji je torej navada, da moraš godcu, s katerim si zadovoljen, dati za pijačo. Zame pa je to pomenilo, da so me sprejeli za svojega in da je moje igranje »skoraj odlično« (citiravci so namreč vsi po vrsti strogi sodniki.)