Na tak razvoj dogodkov je po mojem Peterletov volilni štab napačno reagiral: to izgubljanje začetne prednosti bi morali pričakovati in se nanj ustrezno pripraviti, a tega očitno niso storili. Povedano drugače, Peterle je imel ob Türkovem in Gasparijevem vstopu v kampanjo užival sloves nespornega prvega favorita, pač po nenapisanem pravilu, da se glasovi takrat, ko se zdi, da ni prave izbire, selijo k najmočnejšemu tekmecu (to je še zlasti jasno vidno takoj po državnozborskih volitvah, ko ima zmagovita stranka v anketah nekaj časa bistveno večjo podporo, kot jo je dobila na volitvah). Ko pa je njegova prednost ob koncu prvega kroga zaradi omenjenih vzrokov začela kopneti, se je usul tudi njegov sloves zmagovalca, zato mu je, malo paradoksno, relativno nizka, a kljub temu prepričljiva zmaga v prvem krogu prilepila etiketo poraženca – Türka, ki vse do prvega kroga ni veljal za tako izrazitega favorita kot Peterle, se je začel držati sloves zmagovalca in del glasov se je k njemu preselil po podobni logiki, kot se je na začetku kampanje k Peterletu.