Petrokijevska ustanova za otroke je velika trinadstropna stavba z nekaj več kot hektar velikim pripadajočim zemljiščem, ograjenim z visoko betonsko ograjo. Leži na začetku ogromnega gozdnatega prostranstva na robu vasice Petrokijev v zahodni Ukrajini, odmaknjena kar nekaj kilometrov od mesta in istoimenske pokrajine Ternopil, s tem pa tudi vsakršne omembe vredne 'civilizacije'. Ustanovo je zgradila tedanja sovjetska oblast že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zato da je imela kam nastaniti otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. To so bili časi, ko je bilo treba v Sovjetski zvezi vse tiste, ki se niso skladali s komunističnimi ideali o popolni komunistični mladini, osamiti in ločiti od 'zdravega jedra' družbe. V praksi je to pomenilo, da so vse otroke s telesnimi ali z duševnimi motnjami, pa naj so bile še tako neznatne, ozdravljive in z današnjega vidika komaj omembe vredne, rutinsko odvzemali iz oskrbe njihovih staršev in jih trpali v takšne in drugačne bolnišnice, domove in ustanove pod državnim nadzorom. Otroci so bili načrtno iztrgani iz vseh oblik javnega življenja. V takšnih ustanovah so bili obiski strogo prepovedani – velikokrat tudi staršem otrok, saj so v očeh komunističnega vodstva ti postali izključno družbena skrb. No, po nekaj desetletjih utečenega delovanja so padec berlinskega zidu ter poznejši globoki tektonski premiki v strukturi družbene in ekonomske ureditve nove, samostojne ukrajinske države v petrokijevsko sirotišnico vendarle prinesli svež veter sprememb. Skoraj dvajset let po razpadu mogočne 'širše domovine' pod okrilje novega domovanja še vedno sprejemajo mlade sirote iz vsega okrožja. A tukaj se podobnosti počasi končajo. Z demokracijo je nastopilo tudi tržno gospodarstvo, na katero je bila socialistično naravnana ukrajinska družba očitno slabo pripravljena. Povečanje brezposelnosti in posledično vedno hujša socialna stiska čedalje večjega dela prebivalstva sta pripomogla k občutnemu povečanju števila otrok, potrebnih družbene pomoči. V današnji sodobni Ukrajini v vladnih ustanovah po vsej državi podobno usodo kot deklice iz Petrokijeva doživlja še več kot 100.000 otrok. Večina izmed njih, kar približno štiri petine vseh, ni 'pravih', bioloških sirot, ampak so tako imenovane socialne sirote, otroci, katerih starši so zaradi revščine, alkoholizma ali drugih težav nezmožni spodobno poskrbeti zanje. Potencialnih posvojiteljev je zelo malo – ukrajinski otrok ima po dopolnjenem petem letu starosti le še 20 odstotkov možnost, da ga bo kdo posvojil. Po dopolnjenem šestnajstem letu starosti, ko postanejo formalno odgovorni za svojo usodo, pa jih izpustijo iz sirotišnice. A velika večina teh fantov in deklet je na samostojno življenje povsem nepripravljena. Po zadnjih podatkih kar tri petine deklet končajo v prostituciji, tri četrtine fantov se zatečejo h kriminalu, kar 10 odstotkov vseh pa že v prvih dveh letih po prihodu na 'svobodo' stori samomor. Problem je toliko hujši, ker so obratno sorazmerno z naraščajočim številom sirot začela kopneti državna sredstva zanje. Zmožnost vlade za financiranje ustanov se je hitro zmanjšala in tudi petrokijevska sirotišnica je morala za svoje delovanje najti zunanje vire financiranja. Danes večino denarja dobijo od cerkvenih organizacij, dobrodelnih ustanov in posameznikov, večinoma iz zahodnoevropskih držav. Ukrajinska vlada je zaradi hudega pomanjkanja denarja in kadrov, prav nasprotno kot nekoč sovjetska, začela spodbujati starše, naj namesto oddaje v takšne ustanove za svoje otroke raje poskrbijo sami. V ta namen je uvedla mesečni prispevek, namenjen otrokom, ki naj bi staršem pomagal pri tej odločitvi. Če se starši kljub temu odločijo za oddajo otroka, prispevek pripada sirotišnici, v kateri otrok potem biva. In tudi zato se je število varovank petrokijevske sirotišnice z nekdanjih dvesto in več v zadnjih letih zmanjšalo na manj kot osemdeset.