S Prešernovega trga v Ljubljani se je na pot proti Zagrebu podalo kar 113 kolesarjev iz 19. ekip. Začetek etape je zaznamoval dež, ki pa nastopajočih ni preveč oviral, saj so vse od štarta začeli z napadi. Prvi in edini kategoriziran gorski cilj druge kategorije je dobil Matej Stare, takoj po tem cilju, po prevoženih zgolj 17. kilometrih, pa je nekoliko presenetljivo napadel član Perutnine Ptuja Mitja Mahorič, ki si je hitro privozil veliko prednost pred glavnino. Šele potem ko je zaostanek najboljših kolesarjev znašal več kot šest minut, so tempo začeli narekovati člani Adrie Mobila, sicer pomočniki Tomaža Noseta. Kmalu so se jim v lovu pridružili še nekateri drugi pomočniki njihovih šprinterjev, tako da je prednost dvakratnega zmagovalca dirke Po Sloveniji postopoma začela kopneti. Mahorič, ki je bil ujet po skoraj 140 kilometrih samostojnega pobega, je pobral vse tri leteče cilje, in tako dobil devet bonifikacijskih sekund, ki bodo na koncu lahko tudi odločale o zmagovalcu. Po prečkanju meje s Hrvaško so na sceno stopila moštva, ki imajo v svojih vrstah šprinterje. Tempo se je vseskozi stopnjeval, tako da so bili vsi nadaljnji pobegi neuspešni. V zadnjih desetih kilometrih so pobudo prevzeli predvsem kolesarji Lampreja in Liquigasa, ki so tako omogočili odličen izhodiščni položaj zmagovalcu Danilu Napolitanu, ki je prehitel nekdanjega svetovnega prvaka v kategoriji do 23 let Francesca Chicchija. Naš najboljši je bil član švicarskega moštva Lprja Borut Božič, ki je končal na petem mestu. »Moji so mi resda hoteli pomagati, vendar smo se v zadnjih kilometrih nekoliko zapletli, tako da sem imel v zadnjem ovinku pred ciljem preslabo pozicijo,« je povedal Idrijčan in opisal tekmece: »Konkurenca je tako močna, da si ne moreš privoščiti napak, če hočeš zmagati. Dokaz je tudi ta etapa, saj je v zadnjih kilometrih tako 'letelo', da smo se ves čas vozili v vrsti po eden, medtem ko so Lamprejevi možje izkoristili dolgoletne izkušnje in Napolitanu omogočili pot do zmage.«