Glazerbrookova je prebrisana avtorica. Ne samo, da ji uspe zgodbo povedati skozi optiko punce s težavami, ki jih prikriva s preveliko in napačno dejavnostjo, ki ves čas prikriva in beži, kar sta sploh dve glavni bivanjski strategiji, ne samo, da prepričljivo uporablja psihoanalitične ugotovitve in je zato Rowena postavljena pred nas karakterno prepričljivo, glavna odlika romana je nedvomno njegovo ozadje. Glasbeno in ikonografsko; jasno, odraščajnica živi v svetu popularne glasbe in imidža, njeno učinkovanje navzven in pred drugimi jo bistveno določa, njeno ukvarjanje s tem, da je ves čas na tekočem in da daje v nič tiste, ki so zanemarjeni in modno zaostali, to se pravi kakšen mesec za časom, napolni večino njenega vsakdana. Pa ne le to; ob dobro izbranih pesmih in bendih, vsaj kolikor lahko kot prileten stric o tem sodim, vključi v zgodbo še nekaj iniciacijskih navodil, ne samo začetniško seksualne narave, temveč sklicevanje na (Sv.) trojico iz Joyceovega Uliksesa, prehod skozi izkušnjo smrti in transseksualnost, pa prevzem krivde nase, spoznanje sebe kot temnega in destruktivnega elementa. Sledi osvoboditev iz sveta, ki je bil utesnjujoč, strašljiv in mračen. Rowena postane iz nevrotične in maščevalne bojevnice punca, ki bi lahko začela komunicirati. In živeti.