S smehom okuženi Gorenjec se rad spominja časov, ko je igral za Olimpijo. Takrat so ga mediji predstavili javnosti, takrat so ga napadle oboževalke. »Prej si dekleta nisem upal povabiti niti na pijačo, potem pa sem kar naenkrat prejel tudi sto pisem na teden.« Pošiljale so mu slike, igračke; danes je veliko tega že pogubil. »In še veliko drugih osebnih stvari, za katere mi je žal. Vse na račun selitev: v zadnjih petih letih sem namreč zamenjal osem stanovanj.« Čez poletje se je preselil v novo hišo v okolici Ljubljane, med sezono pa bo družinica živela v stanovanju v Italiji, kjer bo Marko nosil dres kluba Scavolini. Vesna, nekdanja košarkarica Ježice, se je nomadskega življenja že privadila, petnajstmesečna Tara pa začuti, kdaj očka odhaja. »Ko grem, začne jokati, še vedno pa je premajhna, da bi zares vedela, kaj in kako. Vesna mi pove, da takoj pozabi. Da se minuto po mojem odhodu že veselo igra dalje ... Meni je bolj hudo. Imam močno domotožje.« Svojo punčko razvaja, kupuje ji različne igrače, barbik pa še nimajo. »Sedaj imamo ortopedske igrače - konjičke, s katerimi skače.« Navajanje na šport prek igrač? »Ne da bi jo ravno naravnost uvajal ... po ovinkih pa jo,« se zasmeji prvi Slovenec, ki je zaigral v ligi NBA. S Taro se rad igra tudi sam - kaj? »Tara vpije 'tata konj' in neprestano se moram plaziti po vseh štirih, kljub temu da imam že od košarke vneta kolena. Komanda pade, ne glede na to, ali je na tleh beton, parket, guma ... Ona me hoče jahati.« Pogovarjata se tudi po telefonu. »Vprašam jo, kako dela krava, kako dela Bobi (taščin kuža, op. a.). Tudi slikanice z živalmi gledava. Pravi zvočni živalski vrt, ni kaj.« Risanke še niso aktualne, ob tem pa Marko doda: »Te moderne risanke so bedne. 'A je to' - to so bile risanke. Mojstra ta prava, haha.«