Spomnim se, da sem imel prve Caveove albume presnete na nekih obupnih kasetah, ki jih je moj oče oficir prinesel iz službe: spodaj so bile posnete revolucionarne koračnice in vojaške himne. Bilo je nekaj sladkega v tem, da prek Pešadijo, pešadijo posnameš Knockin' on Joe. Cave je v SFRJ prvič nastopil v Ljubljani na Kodeljevem 8. februarja 1987. To je dan, ko so Slovenci praznovali svoj veliki kulturni praznik, o katerem se nam južnjakom v glavnem ni niti sanjalo. Popoldne sem prišel z vlakom iz Zagreba, hodil po mestu, gledal knjigarne, popil pivo ali dva v Saxu, če se ne motim, nato pa sem si ogledal enega najboljših koncertov v življenju. Samo pol leta prej sem prišel iz vojske, kjer sem s prej omenjenimi kasetami mučil nedolžne rekrute iz Kalesije. Samo pol leta kasneje se je zgodila famozna osma seja CK Srbije, na kateri se je Milošević zavihtel na oblast, Jugoslavija pa je začela gniti s pospešenim tempom in strahotno smrdljivim vonjem. Dve leti kasneje so v Ljubljani The Cure odigrali res izjemen koncert. Naslednji dan je bil dan mladosti da človek umre od smeha. To je bilo pravzaprav Veliko Slovo od nekega življenja, saj je bilo takrat že vsega konec, opraviti je bilo treba le še s pogrebnimi ceremonijami. Ko sem se prebijal proti šanku v Tivoliju, sem trčil ob bradatega, zamaščenega tipa, ki je kričal »Srbija, Srbija« in »Kaj je, pičke slovenske«; pozneje sem se znašel v pogovoru z dvema domačima puncama: »Od kod si?« sta me vprašali. »Iz Zagreba.« Dobili sta kisel izraz na obrazu, nato pa sta dobrohotno dodali: »Pa dobro, boljše kot da bi bil iz Beograda.« Dvajset let kasneje sta ti dve punci brez dvoma resni poslovni ženski in mami. Če bi me zdaj vprašali, od kod sem, bi rekel, da sem iz Beograda, one pa bi dobrohotno rekli, da je to vseeno boljše, kot da sem iz Zagreba. Nekateri enostavno znajo gledati na stvari iz vedre perspektive.