Uporabo umetnih delov telesa je prvi v pisani zgodovini omenil starodavni grški zgodovinar Herodot 500 let pred novim štetjem. Od takrat do danes traja dolga borba človeštva, da iznajde načine za zamenjavo manjkajočih ali funkcionalno slabih delov svojega telesa. Herodot je pisal o vojaku Hegesistratu, ki si je vklenjen v verige s težko kroglo odrezal stopalo in pobegnil ter si kasneje izdelal novo od lesa. Na žalost mu stopalo ni veliko pomagalo, ker so ga kmalu znova ujeli in ubili. On osebno od tega ni imel velike koristi, ampak je ostal zapisan kot prva oseba v zgodovini s protezo namesto uda. Postopoma je protetika napredovala daleč od lesenih udov, do umetnih nog z zgloboma v kolenu in gležnju, ki se kontrolirajo s pomočjo vrvi, i potem do masovno proizvajanih aluminijskih udov po drugi svetovni vojni. V petdesetih letih so se ljudje veliko naučili o mioelektričnem toku, ki ga telo uporablja za aktiviranje mišic, i potem začeli izdelovati proteze, ki zajemajo slabe signale iz mišic, jih pojačajo in uporabijo za gibanje. Znanstveniki so začeli eksperimentirati z umetnimi organi in so se na začetku šestdesetih let naučili kako lahko zamenjajo zglob kolka brez zavrnitve. V šestdesetih jim je podobno uspelo s kolenom, v sedemdesetih pa s komolcem, ramo in prsti.