osnovne potrebe. Česa takega nisem videla nikjer drugje po svetu, pa sem veliko prepotovala. To je zame dokaz, da je naraščanje lakote neposredna posledica ekspanzionistične, kolonialne globalne ekonomije. Ekspanzionizem je glavni vir stradanja, nasilja ter razpada skupnosti in družine, čemur smo zdaj priča.« Ob prvem Heleninem obisku v Ladaku so morali domačini uvažati samo sol. Danes, ko so del globalne ekonomije, Helena opaža, da so od nje vse bolj odvisni. Celo za najosnovnejše dobrine se morajo obrniti na ekonomski sistem, ki ga upravljajo sile iz daljnih dežel, te pa so spet odvisne od dogodkov, ki niso v njihovi moči; npr. od cen nafte, transportnih povezav in spremenljivega svetovnega trga. »Na milost in nemilost so prepuščeni odločitvam nekih tretjih ljudi, ki sploh ne vedo, da obstaja tudi Ladak,« je ogorčena Helena. »Vse manj lahko vplivajo na gospodarstvo v svoji vasi, ki počasi, a nezadržno propada. Postali so del svetovnega gospodarstva, ki pokriva šest milijard ljudi. To od njih zahteva, da proizvajajo vse več in služijo denar, s katerim si nato lahko kupijo, kar so nekdaj sami pridelali in izdelali.« Helena že več let opaža, da sta posledici tega vse večja negotovost in tekmovalnost, ki v tem, nekdaj samozavestnem in prijaznem ljudstvu netita celo spore. »Skoraj čez noč so vzniknili številni družbeni problemi – kriminal, ločitve in brezdomstvo. Ladačani so se ločili od svoje zemlje, zato se komaj še zavedajo, da so njihovi viri omejeni. Onesnaževanja je vse več, nebrzdano raste tudi število prebivalcev. Po Heleninem mnenju Ladak pred vdorom zunanjega sveta ni bil utopija. Tudi takrat so poznali težave, ki bi se zahodnjakom zdele velike, npr. nepismenost in po naših merilih prenizek življenjski standard. Toda Ladačani so takrat imeli svojo dušo. »Ker so izgubili občutek varnosti in identitete, ki je izhajal iz globoke, dolgoletne povezanosti s tamkajšnjimi kraji in ljudmi, so začeli dvomiti o tem, kdo pravzaprav so,« pojasni Helena. »Podobe od zunaj jim velevajo, naj se spremenijo. Naj imajo in kupijo več, da bodo ‘boljši’, kot so zdaj. Ladačanke so bile nekdaj močne in samozavestne, novi rod pa je negotov. Mladenke so obupane, nenehno se ukvarjajo s svojim videzom.« Ladačani danes nosijo zapestne ure, ki jih ne znajo uporabljati in se opravičujejo, ker doma nimajo elektrike, čeprav so se ji, ko so prvič slišali zanjo, posmehovali. »Ironija je v tem, da je prav modernizacija, ki naj bi poveličevala