V ubogi pari je bilo še za šibični plamen življenja, za trenutek je še živ strmel z izbuljenimi očmi v Dezsőja in izpustil glas, kot bi nas doseglo žvižganje oddaljenega ekonom lonca. Zdržal sem do vhodnih vrat, potem mi je po licih stekla prva solza. Na prostoru sinagoge, pri golih trsih lekarne sem še hlipal. Ne zaradi psa, čeprav je bil lep in pohleven, in ne zato, ker sem videl, kako mu oči plavajo v krvi; videl sem živo bitje v trenutku, ko ga zapušča življenje, ko se duši. Ampak zato, ker Dezső sploh ni pogledal nabavljača Gyule Franczeka! Ni mu začel cukati grive, ni ga obrcal, ni ga davil, da bi tudi on začutil, kar je čutila izmučena žival.