V kratkem življenju, kjer smo zgolj na izletu, nas ne bi smelo biti ničesar strah. Edini strah, ki je spoštovanja vreden, je strah pred pretiranim pogumom in drznostjo. Samo ta nas lahko brani. Vsi drugi pa nas zgolj hromijo. Je pa strah en tak lepljivi hudobec, da se z veseljem kam prislini. Sledil mi je, ko sem se vzpenjala na stolp v Talinu, me v Grčiji zasledoval pod morsko gladino, me strašil v televizijskem dvigalu in se prikazal še v garažni hiši. Zares pa mi je bilo njegovega spremstva dovolj, ko je sredi Amsterdama stopil na tramvaj. Zgrabila sem ga za bradavičast nos in mu ga zavrtela v levo in v desno. Z rokami je lomastil okoli sebe, ko pa so mu solze začele špricati po okosmatenih licih, sem predenj nastavila ogledalo. Kriknil je in njegovo divje sopihanje se je razlezlo v milo prošnjo po prijateljevanju. Nisem se mu vdala kar takoj. Najprej so me zalile potne srage in ker mi je prepotil moj mesece načrtovani randi, sem se mu uprla z vso močjo. Nisem ga ne odrinila in ne sprejela. Zadostovalo mi je že to, da se mu je celo tema zaradi smradu raje izognila. Od tedaj me ne straši več. Edino, česar me je res strah, me je strah bati se. Prihodnjič, če se bo zlomek še kdaj prikazal, mu bom segla v roke. Res je strašen, a se bo zagotovo ustrašil nekoga, ki se ga ne boji. S strahom sem torej uspešno opravila! Zato le nekaj namigov, česa nas ne sme biti strah: