Scorsesejev Feel Like Going Home (»Domotožje« je preozek prevod) je pripoved o bluesu delegiral prek današnjega črnskega kitarista Correyja Harrisa in z njim začel česati zgodovino bluesa iz Delte Mississippija. Končal je »politično korektno«, afrocentrično »doma« v sahelski Afriki, pri malijskemu kitaristu Aliju Farka Toureju. S tem je povzel najbolj splošno mitološko predstavo o krožnem gibanju in popotovanju afriških godb prek Atlantika. Wendersov The Soul of a Man je avtorsko najbolj drznen, »nedokumentaren« med vsemi. Blues nič več ali manj prek satelita »Popotnika« lansira v kozmos in besedo fiktivno prepusti pripovedovalcu, teksaškemu pevcu gospelov Blind Willieju Johnsonu (njegov komad Dark Was the Night je zabeležen na plošči z glasbenimi posnetki Zemljanov; sicer pa je bil osnova za Cooderjev glasbeni trak v Paris-Texas), ki potem rekonstruira življenjske štorije in usode posebneža Skipa Jamesa (pevca iz Bentonie, Miss.) in prek odkritega dokumentarca o življenju čikaškega pevca J. B. Lenoirja, ki ga je v šestdesetih posnel švedski par. Zadevo sumljivo predvidljivo končuje z bojem za državljanske pravice, povezavo z bluesom in protestništvom v Lenoirjevem bluesu. Odlika Wendersa so ob vizualni rekonstrukciji okoliščin, v katerih so peli trije blueserji, bolj ali manj uspele sodobne priredbe njihovih komadov v izvedbi Louja Reeda, Nicka Cava, Bonnie Raitt, Becka (z »odbito« različico Jamesovega I'm So Glad), Jona Spencerja in drugih.