Na srečo je v sebi znova našel staro ljubezen in se ji posvetil. »Začelo se je že v gimnaziji in iz nuje, ko sem, ker so starši morali delati dolgo, pogrel golaž. Kasneje, v Mariboru, ko sem imel že družino, sem prišel domov pred ženo, pa sem začel čarati za štedilnikom. Privlačilo me je!« Tudi vino, ljubezen do njega je »zakrivila« gimnazijska ljubezen – danes njegova žena. »V svojo drago sem bil neskončno zaljubljen: pisal sem ji neskončno dolga pisma (osem strani dolga in na formatu A 3!) in neskončno sem imel rad pesnika Alojza Gradnika: še danes znam polovico njegovih pesmi na pamet. Pa kot Štajerec nisem imel pojma, kje je Medana! Toda te stvari so ostale v meni in pred osmimi leti sem si šel ogledati to presneto Medano, ki je epicenter slovenskih vinarjev in vinogradnikov ter vin. Po logični poti in z glasbo (sem operni fen, ki je dolga leta igral violino) so se vse te ljubezni združile v meni: iz hobija, zanimanja in mladostne ljubezni je nastal poklic, me duševno zadovoljil in rešil. Danes sem – radio je bil moja ljubezen – hvaležen za ne najlažjo življenjsko pot.«